Jasmina Detela
Nataša Zupanc je v oktobru v samozaložbi izdala knjigo Oblečena v kente, v teh dneh jo tudi predstavlja v knjižnicah, v torek je bila denimo gostja dravograjske. V knjigi opisuje svojo življenjsko pot, ki bi jo lahko s preprostimi besedami imenovali tudi pot samosprejemanja in notranje rasti. Največ poudarka daje življenju v Afriki, kjer je, poročena s šamanom, živela tri leta. Pred dvema letoma se je v rodni Slovenj Gradec vrnila s povratno letalsko vozovnico, ki pa je ni povsem izkoristila, saj je zbolela za hudo obliko malarije in zdravniki so ji komaj rešili življenje. A ta vrata še niso zaprta. Bo že "vesolje naredilo tako, da bo prav za oba z možem", je prepričana sogovornica, ki zaupa in se prepušča toku življenja.
Ni več hotela biti pridna punčka
"Kente je afriška tkanina zelo pisanih barv, veliko oblačil sem imela sešitih iz nje. Naslov knjige ponazarja to, kar sem doživela na črni celini - paleto različnih dogodkov, ljudi ...," pripoveduje 49-letna Slovenjgradčanka. Pravi, da je knjigo enostavno morala napisati, saj je v življenju ogromno stvari držala v sebi. "Pisanje je bila neke vrste terapija, ne le zame, tudi za okolico, ki me je ob ločitvi od prvega moža obsojala. Zdaj imajo drug pogled na vse to, na nek način me razumejo."
Šaman, ki zna lebdeti
Njen mož Cosmos je šaman, med njenim bivanjem na črni celini jo je vpeljal v druge sfere in dimenzije. "Izvira iz plemena, kjer so po tradiciji šamani, vrači, spiritualisti, herbalisti ... Z njim sem doživljala magičen svet. Pokazal mi je, kako lebdi v zraku. Izvajal je uroke, s katerimi je denimo ribičem pomagal do boljšega ulova, obrede čiščenja telesa, odganjanja negativnih energij, zaščito pred črno magijo. Za domačine je bolezen stanje duha, ki se odraža na fizičnem nivoju preko težav z zdravjem. Kaže se lahko na različne načine: da se nekdo izgublja, ima nočne more, težje diha, rane se ne celijo ... Denarja za zdravnike nimajo, tudi zavarovani niso. Ko zbolijo, so prepričani, da je za to kriv urok, zato gredo v cerkev ali poiščejo pomoč šamana, zdravilca oziroma spiritualnih žensk," razlaga Nataša, ki je v Afriki opravljala masaže, organizirala skupinske meditacije in domačinom pomagala z nasveti premostiti tegobe in vsakdanjo stisko. Z možem je ob Atlantiku kupila zemljišče in na njem sta postavila hiške. Na obisk naj bi prišli že prvi gostje iz Slovenije, a zgodila se je Natašina bolezen. Cosmos jo je želel obiskati v Sloveniji, a ni dobil dovoljenja za prihod v našo državo. "Hotel je biti z mano, pa so bile vse njegove prošnje zavrnjene, saj nisem imela dohodkov in premoženja, ki je bil pogoj za pridobitev vizuma. Pred odhodom v Afriko sem vse prodala," pojasni. Dober mesec in pol je bila v ljubljanskem kliničnem centru. Imela je zelo težko obliko malarije in je komaj preživela. Zdravniki so ji tedaj napovedovali hude posledice, če preživi, med drugim, da bo do konca življenja na dializi. Po zaslugi zdravnikov in predvsem zaradi svoje pozitivne naravnanosti je iz te bitke odšla popolnoma zdrava. Srečna pa je, da je prišla pravi čas v Slovenijo, prepričana je namreč, da ji v Afriki ne bi mogli pomagati, vsaj v lokalnih bolnišnicah ne. Bolezen pa se ji ni dogajala le na fizičnem, ampak tudi duhovnem nivoju. To bo opisala v novi knjigi, ki se je bo lotila v kratkem, napoveduje.
Energijski nakit kot zaščita
Po bolezni se ni več vrnila v Gano, preveč jo je strah, da bi se znova okužila z malarijo. A to poglavje pušča odprto. "Življenje bo naredilo tako, da bo prav za oba. V Slovenj Gradcu ima znova salon, kjer masira, in izdeluje afriški energijski nakit. Postopka njegovega izdelovanja se je naučila pri spiritualnih ženskah iz plemena Nzima. Vsak je unikat, ob njegovem izdelovanju se poveže z energijo ženske, za katero ustvarja. Na območju, kjer je živela, ga dojenčicam zvežejo okoli pasu že takoj po rojstvu in ga nikoli ne snamejo. Varoval naj bi jih pred slabimi energijami. Nosi ga tudi sama, enega ji je pred skoraj petimi leti podaril mož, da bo varna, dva si je izdelala sama. "Pred dvema tednoma mi je afriški odpadel. Očitno je zdaj z mano vse v redu."
Za mnoge ljudi so nekateri dogodki iz Natašine afriške zgodbe morebiti na meji verjetnega. Najbrž tudi zato, ker gre za naše okolje neznane stvari. "Obstaja svet, ki nam je neviden, in obstaja črna celina, kjer se mi je marsikaj razkrilo. Po tej izkušnji sem postala drugačna, nehala sem se zatikati v malenkosti. Življenje nam ponuja to, kar privabljamo k sebi s svojimi mislimi in dejanji. V vsaki stvari lahko najdeš kaj dobrega. To je zdaj moje življenjsko vodilo. In pomembno je pluti s tokom, ki nam ga narekuje življenje, ne proti njemu."
