Jasmina Detela
Plavanje mi pomeni vse. Doma imam toliko medalj, da jih sploh ne štejem več. Povsod po hiši visijo," navdušeno pripoveduje 20-letni Alen Šošter iz Doliča pri Mislinji, ki se je s poletnih svetovnih iger specialne olimpijade vrnil s tremi srebrnimi medaljami. Poleg plavanja sta njegova velika ljubezen tudi košarka in igranje harmonike, zanimata ga lesarstvo in gostinstvo, v čemer si želi najti delo. Rad brska po spletu, navdušuje ga vse o vesolju, naravoslovje, uči se angleškega jezika. Alen ima Downov sindrom, a po zaslugi svoje družine živi polno življenje.
Niso tekali od terapevta do terapevta
Rojstvo otroka s posebnimi potrebami družinsko življenje obrne na glavo, vse se spremeni, pripoveduje Alenova mama Ivanka Šošter, a pri njih na boljše, doživljajo veliko lepih stvari. "V začetku je bil šok, ko so mi pri sedmih mesecih povedali, da ima prirojeno kromosomsko napako. Sprva je bila bolečina, naslednji hip pa smo se že začeli boriti za njegovo življenje, saj so zdravniki predlagali splav. Sprejemanje je prišlo takoj, hkrati tudi zavedanje, da bo otrok drugačen, nismo pa vedeli, kaj nas čaka v prihodnosti, to je bilo najtežje," se spominja Ivanka Šošter, skupaj z možem Maksom že dvajset let neumorna borka za Alenov lepši vsakdan.
Je med redkimi ljudmi, ki o zgodbi svojega sina govori javno. Ob njem, pravi, je tudi osebnostno zrasla, postala boljša mama in učiteljica, odprla so se ji nova obzorja. Prav njeno sprejemanje in odnos do diagnoze sta pripomogla, da je Alen v svoji okolici, v domačem kraju, dobro sprejet.
Alen: Poglej moje mišice, kako so napete
Za otroke z Downovim sindromom je značilno, da so bolj "mehki" (imajo ohlapne mišice), zato sta starša še toliko bolj poudarjala gibanje. "A ne za vsako ceno. Moj cilj je bil, da dela s telesom, da se kar najboljše razvije, ne, da tekmuje. A če ga pogledam zdaj, kaj je naredil iz sebe, sem res ponosna. V športu je prihodnost mladine, ne v računalnikih," je prepričana Ivanka Šošter. Sin dvigne rokave majice in mi pokaže ramenske mišice: "Poskusi, kako so trde, napete." Pa ne le tiste na rokah, vse telo ima mišičasto. Ob tem, ko mi pripoveduje, da si ne zna predstavljati dneva brez plavanja, v domači kuhinji brez najmanjšega napora naredi dvajset sklec. Kaj pa imaš rad, da si tako močan, ga vprašamo. "Jem vse, od jogurtov do testenin, kruha in mesa," izstreli.
"Otroku je treba ponuditi stvari, ob katerih uživa in pridobiva nova znanja, spretnosti. Pri nas nikoli ni bilo siljenja"
Igra harmoniko
