Petra Lesjak Tušek
Predstavitev monografije dr. Manje Miklavc Ko spregovorijo meje je v grajske prostore Koroškega pokrajinskega muzeja (KPM) na Ravnah privabila številno občinstvo. Z razlogom, zgodbe o ljudeh je avtorica slovenistka in slovstvena fokloristka (za)pisala z ljudmi in za ljudi, kot odlična poslušalka in popisovalka s terena. Brigita Rajšter iz KPM, ki je vodila pogovor z avtorico, je izpostavila izhodišče projekta Življenje ob meji, ki v muzeju sega v leto 2015, ko so se dogovorili za sodelovanje z Manjo Miklavc, sicer sodelavko Koroške osrednje knjižnice. Rezultat projekta je digitalna in natisnjena monografija, v kateri so pripovedovanja 69 informatorjev iz slovenske in avstrijske Koroške, pa tudi film režiserja Toma Novosela, ki so ga v delu predvajali ob predstavitvi knjige in bo tudi na ogled v muzeju v Libeličah. Kot je o procesu nastajanja monografije razlagala Manja Miklavc, se na terenu počuti domače, proces dela je dinamičen. "Na terenu smo pustolovci, nato smo tudi zbiratelji, na koncu pa strokovnjaki, ki moramo vse zbrano zapisati, ki moramo poskrbeti, da je gradivo sistematizirano, klasificirano. Kot domine se nekako vse sestavi," je pripovedovala.
Brigita Rajšter je poudarila, da je vsaka izpovedana zgodba pomembna in dobi v knjigi, v kateri je ohranjena govorjena, narečna beseda, veljavo, da avtorica do vsakega pripovedovalca izkaže spoštljiv odnos. Knjiga je odraz življenja ob meji v več obdobjih in sistemih, kot so ga doživljali in občutili sogovorci iz več krajev, je bogastvo nesnovne koroške kulturne dediščine, ki pa je hkrati tudi novo raziskovalno gradivo, v njej bodo našli snov etnologi, antropologi, zgodovinarji, je ocenila Brigita Rajšter. Hkrati, kot sta poudarjali obe, je neke vrste terapija, katarza, gre za odložene spomine na mejo in s tem tudi možnost, da stopamo naprej. Tako osebne kot družbene plasti je na naslovnico dobro ujela Mirjam Senica, ki je imela sprva pomislek sodelovati v projektu, ker ji je predstavljal velik zalogaj, a na koncu je lepo zajela sporočilo in omehčala pojem in besedo meja ter s samorefleksijo izpostavila vesele zgodbe tudi znotraj trpljenja. Kot je povedala, je skušala zaobjeti veselost, radost, upanje, s svojimi značilnimi pticami pa tudi svobodo, ki sporoča, da lahko letimo, a imamo tudi pristan.
Vsebinsko so zgodbe raznovrstne, med zanimivejšimi tematikami je tihotapljenje (švercanje) čez mejo, vojni spomini, socialne, šolske, etnološke zgodbe. Eno od njih recimo pripoveduje Marija Zorman z Leš, ki je tudi pripovedovalka v filmu: spomni se časov, ko je bil nakup kave v Avstriji omejen le na kilogram, a je sama vseeno nabavila dva. Ko je cariniku iskreno priznala, da ima kave (pre)več, je informacijo vendarle sprejel z razumevanjem, ker je pojasnila, da imajo v družini študenta v Mariboru, ki lahko ponoči študira le z zadostno količino kave.
