(INTERVJU) Andrej Brglez: Začnimo paziti drug na drugega

Pred dnevi ste bili izvoljeni za predsednika Avto-moto zveze Slovenije (AMZS), največje slovenske nevladne organizacije na področju mobilnosti. Kakšne prioritete ste si postavili?

"Vsekakor nadaljevati začeto delo. AMZS prevzemam v dobri kondiciji. Mi je pa jasno, da so tisti, ki so mi zaupali svoj glas, to storili zaradi tega, kar počnem. Že trideset let se ukvarjam z varnostjo in trajnostno mobilnostjo. Čas, ki je pred nami, bo zahteval od AMZS, da se v novih oblikah mobilnostih, ki so pred nami, znajde in postavi na novo. Biti je treba sicer nekoliko previden, saj pričakujemo, da bo že jutri vse drugače. Bo drugače, a ne že jutri. Ti koraki bodo postopni. Spreminjanje mobilnosti, ko ne govorimo več zgolj o avtomobilih, je področje, kjer se mora AMZS znajti, da snuje smer teh sprememb. Zame je ključno, da se AMZS znajde v vseh oblikah mobilnostih ljudi, da je s človekom od porodnišnice naprej."

Od začetkov torej.

"Da. Ko mladi starši prvič peljejo otroka iz porodnišnice, smo zraven. Z nasveti, kateri otroški sedeži so najboljši, kako voziti z otroki v avtu. Kasneje te spremljamo na vseh tvojih poteh - prvič sam v šolo, na kolesarskih in motorističnih poteh, na počitnicah v tujini. Smo kot sopotniki, svetovalci, partnerji na področju mobilnosti.

Ko se je pred 110 leti prvih 19 voznikov na Kranjskem začelo voziti, jih je združilo to, kar je temelj še danes. Želeli so izmenjati informacije o tem, kako voziti, kje popravljati vozilo, kje varno voziti. In to je še danes osnova našega združevanja, da smo popotnik in zaveznik. V tem tudi vidim svojo usmeritev."

Koronavirus je na mobilnost močno vplival. Prej smo poudarjali pomembnost javnega prevoza, virus nas je preusmeril na bolj intimne opcije. Kako se to pozna pri varnosti?

"Če gledam s stališča raziskovalnega polja, ki mu bom še zmeraj ostal zapisan, je ta eksperiment korone za opazovanje mobilnostnih tokov čudovit. V enem trenutku smo lahko videli, kako se je celotna družba zaprla in kako pomemben je postal avto. Avto kot osnovno prevozno sredstvo. Zopet se človek vozi sam, neodvisno, svobodno. V tem oziru smo stopili korake nazaj, čeprav smo v zadnjem desetletju že šli v smer, da se človek absolutno ne bo več premikal sam. V prihodnosti se bo to pač moralo zgoditi, a korona je to obrnila. Mimogrede, v času prvega koronskega vala se je zelo povečala prodaja rabljenih avtomobilov nizkega cenovnega razreda, kar za varnost ni posebno dobro, niti ne za okolje. In ti avti so še vedno na cesti."

A hkrati smo ostajali doma.

"Drži, na tem področju pa smo stopili nekaj korakov naprej. Ugotovili smo, da lahko delamo od doma, da ni nujno, da smo vešči tehnologije v celoti, da lahko tehnologijo uporabljamo različne generacije. Otroci se šolajo na primer prek zooma, a tudi upokojenci imajo zelo kvalitetne odnose in pretoke informacij. Ohranili so se delovni delovni procesi - to je izjemen podatek. Tako se bomo lahko v prihodnosti lažje pogovarjali o tem, kako preoblikovati nekatera delovna mesta, da se ne bo treba vsem ves čas dobivati v fizični obliki. Kot sociolog seveda izpostavljam, da človeškega odnosa brez stika ne more biti, a vendar smo videli, da lahko tudi na ta način marsikaj naredimo. S tem, ko se midva danes nisva dobila v živo, temveč se pogovarjava po spletu, sva privarčevala čas, prispevala k varovanju okolja in zmanjšala sva možnost nesreče, stresa ... Obdobje epidemije covida-19 nam je dalo zelo velik uvid v to, kaj vse smo v bistvu kot posamezniki in kot družba sposobni narediti na polju mobilnosti. AMZS bo zdaj s tem znanjem lažje oblikoval programe za naprej.

Ker že imamo izkušnjo delati in živeti drugače, se bo lažje iskala neka tretja pot, da ni na eni strani samo avto, na drugi vlak ali avtobus, ampak je še tretja rešitev. Zato je zelo pomembna integracija AMZS z drugimi klubi, njihovimi strokovnjaki v bistveno večjih državah. Srečujemo se, si izmenjujemo mnenja in potem se lažje oblikujejo pobude, ki so evropskega značaja."

Kaj pa te intimne oblike mobilnosti? Kolesarjev je več, več je skuteristov pa e-koles in e-skuterjev. Seveda gre za prevozna sredstva v mestih. Sinergije med vsemi, ki uporabljajo mestne površine, pa ni.

"Ne samo da nismo v sinergiji, pravzaprav gremo v popolnoma nasprotno stran. Več različnih prevoznih sredstev - gledano fizikalno na eni strani in družboslovno na drugi - bi radi in jih že tlačimo v en majhen prostor. Pa še veliko več jih prihaja, popolnoma nova, vsa bolj ali manj na polavtonomnih ali avtonomnih oblikah električnega pogona. Za starejše, za invalide, za otroke … Ki se vsa gibljejo z višjo hitrostjo od pešca. A nekje se morajo premikati. Vse te različne hitrosti spravljamo v okvir nekega mesta, nekega kraja. Pogosto spregledamo, da ne gre le za mesta, lahko gre tudi za okolje, kot so turistični kraji, kjer imamo v nekih trenutkih huda vozlišča mobilnosti in hkrati tudi velik negativni učinek na naravo. Ko opazujemo ta inkubator, vidimo, da se je v zadnjih desetih letih že namnožilo, in po napovedih se bo še, novih oblik prevoznih sredstev, ki gredo v ta prostor in vsa 'šibajo' z različnimi hitrostmi. Če k temu dodamo še dejstvo, da se premikamo več, kot smo se kadarkoli, je jasno, da tu nekaj ne bo šlo dobro."

Kaj torej narediti?

"AMZS ima pri tem veliko vlogo v prihodnosti. To zatečeno stanje država rešuje na način, kot ga edino lahko in kot ga edino razume, z uvajanjem nekih novih pravil. A s temi pravili ne gre hiteti, saj je najprej treba videti, kaj se sploh zgodi. Najprej mora nastati problem, potem se moramo o njem zelo dolgo časa pogovarjati, zatem pa se najde rešitev. Rešitve so običajno take, da se kaznuje, a potem nam manjka nadzor, kar je klasična težava Slovenije. Tukaj nastopi ta velika moč, kapital AMZS, da pridemo z idejo, ki se rodi na polju raziskovanja, na polju drugačnega razmišljanja. Želimo si, da bi se v prihodnje bolj povezovali, povabili tudi druge nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z mobilnostjo. Da skupaj razmislimo o idejah, najdemo rešitve in jih potem tudi udejanjimo."

Desetletja smo morijo na naših cestah skušali zajeziti z represijo, s preventivo, ampak prometna kultura je še zmeraj nizka. Slovenci znamo v tujini voziti popolnoma drugače, doma pa ne. Kako udeležence privzgojiti, da na cesti nismo samo mi, da so tam še drugi in da smo odgovorni tudi zanje?

"Preden vam odgovorim, vam bom postavil vprašanje. Zakaj pa mislite, da takoj za mejo vozniki vozijo drugače?"

Vi mi povejte.

"Zato, ker so v tujem okolju. Zato, ker ne želijo srečati policista, ker vedo, da se z njim ne bodo mogli nič pogovarjati. Ključno je drugo okolje, v katerem se ne počutiš tako suveren. Zdaj se pa vprašajva, zakaj se v svojem okolju počutiš toliko suveren, da preprosto prekrške kar delaš. Zdaj sva na tem polju, kjer lahko AMZS naredi veliko. Tam, kjer se da najhitreje, za najmanj denarja narediti največje učinke na področju varnosti. Na drugačnem načinu dojemanja vožnje. Sporočilo je eno in ga je treba ves čas ponavljati: začnite paziti drug na drugega. Jaz moram paziti na vse okrog sebe in upam, da bo v prihodnje vse več ljudi pazilo tudi name, na mojega otroka, na mojega psa ... Če je to skupni imenovalec, konsenz, na katerem se lahko ujamemo, potem imamo lahko jutri boljšo prometno statistiko. Bojim pa se, da smo zgubili interes za minimalni konsenz. To me zelo boli, ne morem verjeti, da pri tako osnovni, a hkrati pomembni stvari ne moremo najti konsenza. V zvezi s tem bo AMZS skušal v družbi spodbuditi debato. Slovenci znamo stopiti skupaj takrat, kadar je kaj narobe, kadar je kdo v težavah. Ampak na cestah izgubimo okoli sto ljudi na leto. Zakaj torej tukaj ne stopimo skupaj?"

Torej je ključno pomanjkanje solidarnosti, v prometu očitno na plano udari egoizem.

"V državi, kjer imamo 1,2 milijona avtomobilov, kjer vse sloni na avtomobilu, naše delo, naše izobraževanje, kultura, zdravstvo, nismo sposobni toliko stopiti skupaj, da bi si rekli, to je nuja. Ceste imamo, kakršne imamo, niso več najslabše in v prihodnosti ni pričakovati, da bodo bistveno boljše. Avtomobile imamo stare v povprečju osem do deset let. Lahko bi bili boljši, ampak ne bodo, ker bi za to morali imeti ljudje višje plače. Lahko pa kaj naredimo na področju solidarnosti. Nedavno smo se na inštitutu za civilizacijo in kulturo pogovarjali o tem, kdaj se pri posamezniku zgodi, da pri vožnji začne delati prekrške zavestno. Potem ko opravimo izpit, nekaj časa vsi vozimo zelo lepo. Nato pa začnemo sistematično delati prekrške, pri čemer vemo, da jih delamo, ne zgodijo se slučajno. Na primer, na avtocesti začneš voziti 150. Kdaj, zakaj?"

In kakšen je odgovor?

"V bistvu enak, kot sem vam pojasnil za vožnjo v tujini. Ker je naš prostor postal tak, da lahko. Lahko diskutirava o tem, zakaj je naša družba postala tako tolerantna pri stvareh, do katerih ne bi smela biti tolerantna. A kjer je ogrožena varnost nas vseh, ni tolerance in kot udeleženci v prometu se ne bi smeli 'pokvariti'. A ljudje smo lahko pokvarljiva roba. In če je možno, da se pokvarimo, se bomo. Z zakonodajo, policijo, nadzorom bomo rešili le del. Pa je res treba le na tak način? Ali nismo sposobni na tej civilizacijski razvojni stopnji človeka priti do tega, da bi rekli, ne, živeli bomo tako, da bomo pazili, da prekrška ne bomo naredili, ker se to pač ne dela."

Letošnje statistike o žrtvah na naših cestah niso obetavne. Znova imamo več kot sto mrtvih. Kaj narediti, da se ta morija konča?

"Za statistiko velja, da jo lahko vsak bere po svoje. Dajva jo midva brati malo drugače. Najprej ugotoviva, da statistika kaže, da smo prišli na okoli sto mrtvih na naših cestah letno. Kadarkoli je bila številka pod sto, sem prosil vsakogar, ki sem ga poznal v agenciji za varnost prometa, naj se s tem ne hvali. Povedal sem tudi, zakaj. Vedno sem jim povedal, zakaj. Zato, ker vsi tisti, ki se s tem nekoliko bolj resno ukvarjamo, vemo, da ne moremo biti mirni, ko se reče, da si dosegel nov najnižji rezultat. Ker vemo, da v resnici nismo spremenili nič ključnega, da bi ta številka za zmeraj ostala pod sto. Z veliko gotovostjo lahko rečemo, skoraj stoodstotno, da ne bomo več imeli dvesto žrtev na cestah, kar smo imeli še nedavno. S sedemsto, nato petsto, potem tristo smo zdaj prišli na okoli sto. Z boljšimi cestami, boljšimi avtomobili, tudi z boljšimi vozniki, naslednji koraki pa so bistveno težji. In tu je vloga AMZS s poudarkom na drugačni mobilnosti, bistveno bolj odgovorni."