Čeprav se filmski festivali vsi po vrsti najprej zaklinjajo, da bodo, če je le možno, potekali v živo, se morajo na koncu skoraj vsi razen redkih srečnih izjem sprijazniti z odpovedjo ali selitvijo na svetovni splet. Na srečo se jih veliko odloči za slednjo možnost in nam tako v naših domovih, na katere smo pretežno obsojeni v zadnjih dneh, tednih in mesecih, pričarajo vsaj delček festivalskega, torej praznujočega vzdušja. Če smo v preteklosti med Liffom radi kdaj potožili nad količino filmov, težavnostjo izbire in festivalskim hitenjem, da ujamemo čim več filmov v čim več dvoranah, se nam zdaj kar kolca po teh časih. Sprijazniti se moramo z virtualnim oknom v svet, ne več oprijemljivostjo kino izkušnje pred velikim platnom, s telefonskimi in spletnimi debatami o filmskih podobah, ne več strastno diskusijo ob pijači za šankom. Prilagoditve terjajo svoj davek, a vsaj to okno je odprto, da lahko pokukamo na plano izven štirih sten in zadihamo nekoliko globlje. Težko je reči, da je v zelo neobičajnem letu 2020 zunaj pretirano pomirjujoče, je pa pomirjujoče že to, da se lahko potopimo v svet umetnosti in omejitve za nekaj časa damo na stran ali pa si jih izostrimo kot filmsko sliko, da s tem vzpostavimo nekaj prepotrebne in zdrave distance.
Koncentracija
Koncentracija je pomembna, sploh v času številnih šokov, velikih družbenih premikov in neustavljivih informacijskih tokov. Če je ni, gre lahko marsikaj mimo ali narobe. Prav to se sredi kuhanja vojne v Sarajevu dogaja jugoslovanski družini, ki se v filmu Pjera Žalice Zberi se, babica poslavlja od umirajoče najstarejše članice. Ker je dediščina zajetna, skupni dnevi iz bratskega in sestrskega druženja prerastejo v vedno bolj brezkompromisno sklepanje poslov. Medtem ko se v mikrokozmosu družinske hiše, ki je tudi poglavitni plen, klešejo osebni interesi, stare zamere in novi predsodki, se zunaj kopljejo vojaški rovi, streljajo rafali, postavljajo barikade - svet se sesuva. Bošnjaška družina, h kateri so priženjeni Srbkinja, Črnogorec in Bošnjak, ena od sester pa živi na Hrvaškem, je postavljena kot metafora razpadajoče Jugoslavije. Zaradi nerazrešenih preteklih demonov jugoslovanska generacija, ki je zdaj na vrhuncu, v pohlepu in oklepanju pridobljenega standarda izgublja perspektivo, prihajajoča generacija pa se izgubljena in pozabljena zateka k bogu, v tujino in drogam. Razkosana dediščina je razklana zgodovina, ki jo živimo in ki še naprej določa našo sedanjost, če bo od nje kaj ostalo za prihodnje rodove, pa je vedno bolj nejasno.
Motivacija
Globalno se to izgubljanje perspektive prihodnjega sveta izraža v klimatskih spremembah in preteči ekološki katastrofi, kar je kakopak tudi osrednja tema dokumentarnega filma Nathana Grossmana z naslovom Greta. Tako kot Žalica kliče babici zgodovini, da naj se zbere, kliče švedsko dekle Greta Thunberg svetovnim voditeljem. "Ker se vsi naši voditelji vedejo kot otroci, bomo morali odgovornost prevzeti otroci." In to je preprosto in obupano osnovno sporočilo najstnice. To, da jo nekateri svetovni voditelji po tako iskrenem klicu k ukrepanju ali umiku, da bi vsaj še mlajša generacija lahko rešila svojo prihodnost, obtožujejo pametovanja in pomanjkanja konkretnih rešitev, samo potrjuje njeno tezo o infantilnosti. Drugi, ki se nasmihajo v soju žarometov, namenjenih njej, ker si drzne povedati tako, kot je, in delajo z njo selfieje, da lahko potem gredo spet dalje po ustaljeni poti, pa prav tako. Pri mladi generaciji je bila sprejeta kot navdih in motivacija za kritičen in političen angažma po vsem svetu, v bistvu pa je le dekle, ki si upa reči, česar se vsi globoko v sebi zavedamo, a to odrivamo, ker je postavljeno nekam v megleno prihodnost. Zato je junakinja, glas mladih, s prihodnostjo katerih se baranta brez njihove participacije, budilka, za katero lahko le upamo, da je nismo že prespali. "Spremembe prihajajo, če vam je to všeč ali ne," pove jezno in odločno v posnetku govora na skupščini Združenih narodov, s čimer sporoča, da je ne zanimajo več funkcije, čini in položaji, ampak preprosto to, da se kot odrasli dogovorimo glede nove realnosti, s katero smo soočeni.
Integracija
Vrhunec tekmovalnega programa festivala z imenom Perspektive paradoksno predstavlja film, ki svojemu glavnemu akterju ne dopusti druge perspektive razen popolne, brezkompromisne, boleče integracije, ki ni nikoli zaključena. Kosovsko-nemško-belgijski prvenec režiserja Visarja Morine Izgnanstvo odlikujejo mojstrski filmski jezik, večplastni liki in napet scenarij, ki gledalca dve uri ne spusti iz primeža. Brezkompromisno nas postavi v kožo kosovskega priseljenca Xhaferja v Nemčiji, ki na vsakem koraku čuti, da je tujec, a zaradi subtilnih, neoprijemljivih mehanizmov včasih bolj, včasih manj prikritega rasizma kot podgana v blodnjaku neuspešno išče izhod in svojo izginjajočo identiteto. Poleg enega večjih filmskih dosežkov kosovske kinematografije družbena srhljivka predstavlja tudi pomemben prispevek k razumevanju jugovzhodne evropske regije, iz katere se ljudje zaradi pomanjkanja perspektive v domovini množično izseljujejo prav v nemško govoreče dežele, pa tudi širše družbe, ki je vedno bolj zaznamovana z migracijami in bolj ali manj spodletelo ter nasilno integracijo.
Koronacija
Podobe Koronacije odlično odsevajo vedno bolj fragmentiran, nadzorovan in vedno težje razumljiv svet
Obiščite spletno stran brez oglasov.
