Založba Pivec ji je ob visokem jubileju izdala knjigo V pesmih je moje življenje avtorice Liljane Jarh. Takole začenjata literarno biografijo prijateljici: "Najprej si novorojena deklica v sobi ob mladi materi, ki si te ni ne želela ne hotela, saj je - nepripravljena na posledice - zanosila v naivnem, prvem stiku z moškim. Na svet si prišla kot božja kazen za bajtarsko družino, nezakonski otrok, ki je uničil dekliški svet in hrepenenju po večni odrešitvi v lastnem svetišču pobožnosti prizadejal gorje. V jasni decembrski noči sta njene mučne telesne občutke spremljali le žalost in srčna pobitost domačih in rodila te je proti jutru, ko je mraz posebej močno stiskal, strah družine pred prezirom in obsodbo družbe pa še neizmerno bolj."
Nekdanja novinarka, učiteljica, avtorica štiridesetih knjig je Neža Maurer. Ob Svetlani Makarovič edina pesnica generacije, ko pesnic skorajda ni bilo. Neža je med najbolj branimi, priljubljenimi, oboževanimi. Po vsem, kar je. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina, Rodna gruda, terenska reporterka, direktorica, glavna urednica revije Prosvetni delavec. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri komiteju za informiranje Slovenije.
Svoje najranejše otroštvo od prvega pa do štirinajstega leta, dokler ni umrl, je preživela s starim očetom. Ko sva se nazadnje videli v domu starejših v Loki pri Zidanem Mostu, si je v debelo beležko zapisovala spomine nanj. "Če bi hotela obupati, ker nekaj ne bi imelo smisla, so stari ata rekli, naj besede smisel sploh ne spregovorim. Edino, kar nima smisla, je, da brez dela sediš. Delati je treba, dobro delati, potem takoj najdeš smisel. Če ljudje obupavajo, obupavajo zato, ker ne delajo. Saj ne delamo zato, da se splača, delamo zato, da preživimo. Ne gre le za telesno, ampak duhovno preživetje. Delo naredi iz naše nevidne duševnosti resničnost," se ga je spominjala.
Bila je upornica od mladega. Nekoč je v šoli kar vrgla torbo v kot in rekla, da bo pač potovka. V njenih krajih okoli Polzele jih je bilo veliko. Od hiše do hiše so hodile, zamenjevale jajca, suho sadje, meso, fižol ... in pripovedovale. Tudi ko ji je mati dejala, da denarja za šolo ne bo in da bo treba za deklo ali v samostan, ji je zabrusila, da bo raje potovka. S svojo odprto nekonformistično naturo je močno vplivala na sina in hčer - sin je bil pilot, hčera je diplomirana klovnesa. Spominjam se neke daljne Vilenice, ko mi je pripovedovala, da ji pošilja hrano v Sankt Peterburg, kjer je študirala in je bila huda lakota. Pošiljala ji ji cele vreče hrane preko Kompasovih turistov, ki so odhajali v Rusijo. Po dveh letih pomorske šole je Eva odšla v Rusijo, petnajstletna.
Neža je postala ikona poezije, ki je blizu, ki nagovarja množice. Z njenimi pesmimi so generacije merile svojo intimo. Užaloščeni svojci dajejo njene verze v osmrtnice. Primerjava s Svetlano Makarovič je zanimiva. Obe pišeta tudi za otroke, a Neža je nežnejša, bolj blaga, ne tako družbeno ostra. "S Svetlano ne moreva druga mimo druge, ker naju imajo obe radi. Medve se razumeva od nekdaj, ker sva si nekako kos. Ona me šimfa, jaz pa jo zastrašim. Zame je bila vedno punčka, devet let je mlajša. Kadar so naju obe povabili, sem vedno vozila jaz. Če je pred kakim nastopom rekla, danes bom žleht, sem se bala, da mi bo čisto zagrenila otroke. Nekoč na Gorenjskem jo je grabila žlehtnoba in cesta naju je vodila skozi gozd. Vozila sem tako, da je zgledalo, kot da ne znam iz gozda. Vprašala me je, Neža, ali ti sploh veš, kod voziš. In sem jo strašila, češ da nimam pojma, da sva se zgubili. Zastrašila sem jo in nisem prišla iz tistega gozda, dokler mi ni obljubila, da ne bo zlobna z otroki. In ona res ni zloben človek. Nikakor. In seveda potem ni bila zlobna. Krasna je. To je obramba, ima ogromno ljubezni in se boji, da bi jo lastna ljubezen zasula in ne bi mogla delati. Tista ženska, ki je najbolj zaljubljena v moškega, dela največje kikse. Nazadnje jo kak konj vedno zapusti. To je druga plat velike ljubezni, ko poskušaš vsem ustreči. Vsak se rad malo brusi."
Zakaj so jo pogosto krivično izpuščali iz pesniških antologij? Takole mi je odgovorila: "Ta svet ne ceni ne plemenitosti ne resnice, ampak moč." In njeno politično prepričanje? "Sem za prosvetljeni absolutizem v slogu Marije Terezije. Nimamo drugega primera. Svobodo potrebuješ, če hočeš narediti nekaj dobrega ali slabega. In svobode nimaš, če nisi absolutist, če moraš cel štab ljudi spraševati, ali mislijo, da je to dobro, ti pa veš, da ni."
In takole je zapisala v eni zgodnjih pesmi: "Ne vem, kdo sem, ne, kakšna sem. Vsak, ki me sreča, me ustvari po svoje, zase - kot da je bog."
Vse dobro, Neža, na zdravje!
