(BALETNA KRITIKA) Carmina Burana je simbolično odprla prostor tudi življenju, radosti in druženju

Po več kot enem letu nemožnosti uprizarjanja predstav v živo je Opera in Balet SNG Maribor s predstavo Carmina Burana Carla Orffa odprla svoja vrata za obiskovalce in povrnila gledališču osnovno poslanstvo - vstopanje v neposredni stik s publiko. Premierno izvedbo je direktno predvajala tudi Televizija Slovenija in omogočila širši javnosti, da spremlja umetniški dogodek. V naslednjem tednu je sledilo še pet predstav v živo. S prehodom iz enoletnega latentnega bivanja v svobodni svet je Carmina Burana simbolično odprla prostor tudi življenju, radosti in druženju.

Glasbo Carla Orffa, ki je širši javnosti poznan predvsem po omenjeni scenski kantati, je imelo mariborsko občinstvo priložnost prvič spoznati z opero Premetenka (Die Kluge), ki je bila izvedena pod dirigentskim vodstvom Borisa Švare in v režiji Emila Freliha in je dobila nagrado za najboljšo predstavo in dirigenta na Mednarodnem bienalu komorne opere v Osijeku leta 1973. V sezoni 1988/1989 pa je Opera Maribor prvič izvedla Carmino Burano v režiji Franja Potočnika in pod dirigentskim vodstvom Staneta Jurgeca ter doživela 26 ponovitev.

Tokratna izvedba je nastala pod idejnim vodstvom koreografa Edwarda Cluga v sodelovanju z dirigentom Simonom Krečičem, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, opernim zborom ter solisti: sopranistko Petyo Ivanovo, tenoristom Martinom Sušnikom in baritonistom Domnom Križajem. Pod scenografijo in kostumografijo sta podpisana, tako kot v večini Clugovih projektov, Marko Japelj in Leo Kulaš, oblikovalec luči pa je bil Tomaž Premzl. Baletni ansambel, trideset plesalk in plesalcev, je predstavljal jedro tokratne Carmine Burane. Glasbeno scensko dogajanje je Clug razširil z odra, preko orkestra, dela parterja, kamor je postavil operni zbor, do balkonskih lož z opernimi solisti. Prostor za publiko se je omejil na del parterja in balkona. Takšna prostorska razvrstitev je pripomogla, da so vsi navzoči v Veliki dvorani mariborskega gledališča po dolgem zaprtju ustanove začutili enotnost izvajalcev in gledalcev, ki je nujno potrebna, da umetniško delo zaživi v polni ekspresivnosti.

Clugova Carmina Burana narekuje celostni vpogled v gledališko dogajanje. Razčlenjevanje na koreografijo, scenografijo, kostumografijo, nastopajoče lahko odvzame čar vsakega trenutka uprizarjanja, kajti učinek Orffove glasbe občutimo v sintezi omenjenega, saj nam govori o celovitosti in zlitosti vsega, kar nas obdaja.

Kljub temu pa predstava zasluži, da ob splošnem poiščemo posebno in se na racionalni ravni zavemo učinka umetnine. Clug se je na začetku predstave odločil za gibanje v tišini, kot da bi nam s tem želel sporočiti, da, preden nas Orff popelje v imaginarni svet glasbe, ne pozabimo vizualnega delovanja njenih vibracij, ki nam ga posreduje koreografija. V ansambelskih nastopih Clug združuje več plesnih teles v eno samo celotno podobo. Plesne arabeske, vodene z organskim spojem z glasbo in njenimi posebnostmi, so se enkrat zlivale v velik krog, drugič v dve vijugi ali nasprotujoči liniji, se razbijale v prostoru in naslednji trenutek tvorile medsebojne odnose v manjših skupinah, kot so odnos plesalke in plesalca, dveh plesalk, treh plesalcev, vse z namenom pokazati dinamiko narave, ki ciklično deluje na človekovo življenje, da bi se na koncu vračale v prvotno stanje kroga. Kroga, ki je za Cluga simbolične narave: oblika, ki se spontano izrisuje, ki sovpada s krogom sreče iz prvega speva O Fortuna. Na odru ga je ustvarjalo trideset plesalk in plesalcev, pri tem pa je bil sleherni usmerjen k jedru te popolne naravne oblike. Tisto, kar gledalca potegne v Clugov koreografski svet, je želja, da vsi sodelujoči postanejo Eno. Posamezniki so samo delčki večje celote, ki, če jih gledamo izolirano, ne povedo veliko. Toda spremljanje dveh skupin, ki se harmonično gibljeta v prostoru, se iščeta in se medsebojno odzivata, oddaja vtis nenehnega prepletanja dvojnosti, moškega - ženske, sreče - obupa, čutnosti - miru in od časa do časa se zlijeta v harmonijo življenja. Na tem mestu je treba izpostaviti doprinos baletnega ansambla k uresničitvi Clugovih idej. Značilnost mariborskih plesalcev in plesalk je, da se zelo uigrano in natančno zlivajo v skupinske plese, ko pa nekateri iz njih izstopijo iz množice, zablestijo v vsej svoji plesni tehniki in izraznih kvalitetah.

Ob koreografiji v prostor odrskega dogajanja sodi tudi scenografija Marka Japlja. Nevsiljiv, funkcionalen in estetsko lepo oblikovan element kroga se je zlival v koreografijo in delil njeno sporočilo o edinosti vsega, kar nas obdaja. Scensko je krog postavljen v prostor nad ples in od časa do časa drsi navzdol, zaobjema plesalce, se vrača v višave in nam simbolično pripoveduje zakonitosti narave.

Nič manj pomembni za doživetje pripovedi o vsakdanjem življenju srednjeveških ljudi niso bili kostumi Lea Kulaša. Subtilno stilizirani kostumi posvetnega ljudstva zemeljskih barv, z ohlapnimi hlačami in uniformnimi tunikami so moški in ženski princip zaznamovali z barvnimi kombinacijami. Tudi golota (podana v barvi trikojev) častilcev ljubezni in užitka je izpostavljala lepoto mladih teles, njihovo željo po življenju, medsebojne odnose, pravzaprav vse to, kar nam govori Orffova glasba.

Dinamiko odrskega dogajanja je izjemno podpirala luč, ki jo je oblikoval Tomaž Premzl. Pridušena svetloba je ustvarjala občutek časovne distance do srednjega veka in gledalcu dovoljevala osebno interpretacijo dogajanja.

Ples je v središču pozornosti, a sklepanje, da so bili drugi soustvarjalci predstave potisnjeni v ozadje, bi bilo napačno. Nasprotno, operni zbor in trije solisti so preusmerjali gledalčevo pozornost na lepoto in moč Orffovih kantat. Sopranistka Petya Ivanova, tenorist Martin Sušnik in baritonist Domen Križaj so s svojimi interpretacijami ustvarjali dramsko vzdušje, ki je izhajalo iz besedila. Zbor mariborske opere je opravil zahtevno delo pod vodstvom Zsuzse Budavari Novak.

Simfonični orkester pod vodstvom Simona Krečiča je ustvaril trdno zvočno osnovo in okvir predstave, na katero so se lahko zanesli vsi nastopajoči.

K popolnemu umetniškemu užitku pripomore slovenska prepesnitev posvetnih pesmi, ki jih pojejo solisti in zbor in je objavljena v gledališkem listu. Šele ko razumemo besedilo, začutimo duh srednjeveškega časa, ki je navdihnil Carla Orffa, da ga glasbeno scensko ovekoveči. Zaključujem z mislijo Benjamina Virca, urednika gledališkega lista, ki upa, da bo poskus prepesnitve, ki uglašeno diha z glasbo, s kakšno izvedbo v slovenskem jeziku kdaj tudi zašel na operne in koncertne odre. V tem primeru bi sklenili krog, kjer sobivajo besede, gib in glasba.