Melita Forstnerič Hajnšek
Letošnje leto je ministrstvo za kulturo razglasilo za leto Huga Wolfa (1860-1903); Jutri, 13. marca, bo namreč minilo 160 let od rojstva svetovno znanega skladatelja samospevov, rojenega v Slovenj Gradcu, šolajočega se v Mariboru, Gradcu, Šentpavlu in na Dunaju. Pri naštevanju vseh komemoracij, koncertov, razstav, slavnostnih akademij, posvečenih jubileju, je smiselno raziskati tudi vso kompleksnost skladateljevega življenja in dela. Dobro je na začetku novega proslavljanja opozoriti na nekatere pasti skozi čas, ki so očitno zmeraj neizogibne. V genialnega glasbenika se je treba poglobiti tehtno in nesenzacionalistično.
Slovensko poreklo po materi in očetu so dokazali pred tremi desetletji. Tedanji ravnatelj slovenjgraške glasbene šole Jože Leskovar je najzaslužnejši, da se lahko sklicujemo na slovenstvo tega poznoromantičnega mojstra. Saj ne, da bi bila nacionalna pripadnost v umetnosti tako pomembna, a vendar ima skoraj vsaka nacija svojega skladatelja svetovnega slovesa.
Mojster samospeva
Hugo Wolf je bil najvidnejši skladatelj poznoromantičnega samospeva. Čeprav je napisal umetniško vredna dela tudi v drugih kompozicijskih zvrsteh, klavirske skladbe, za zbore a cappella s klavirsko in orkestrsko spremljavo, komorna dela, simfonične skladbe, opero Der Corregidor, operni fragment Manuel Venegas, scensko glasbo za soliste, zbor in orkester k Ibsenovemu gledališkemu delu Das Fest aus Sohaug idr., zavzemajo središčno mesto v njegovem opusu samospevi. Okoli 300 jih je komponiral na pesmi Heineja, Goetheja, Mörikeja, Eichendorffa, Geibela, Michelangela idr. Pomenijo dopolnitev tradicije samospeva in obenem začetek novega obdobja v tej zvrsti. Vanje je prenesel Wagnerjev način oblikovanja; zgradil je svojstven slog, ki v nekaterih primerih kaže že prvine ekspresionizma. Njegov čut za bogato zvočnost pa ga približuje tudi impresionizmu.
Začel je skladati v Mariboru
Posebno pomembno je (bilo) odkritje, da je Wolf tesno povezan tudi z Mariborom. Kot pravi muzikologinja dr. Manica Špendal, najzaslužnejša za raziskanost skladateljevega mariborskega obdobja in za oddolžitev njegovemu spominu, je Wolfov mariborski delež zmeraj v centralni zavesti malce spregledan. Znan je spodrsljaj Enciklopedije Slovenije, ki je v geslu Huga Wolfa zamolčala sleherno povezanost mojstra samospevov z Mariborom, pa tudi izvedbo opere Corregidor v mariborski Operi v sezoni 1989/90. Ko spremljamo poročila o prazničnih dogodkih ob začetku Wolfovega leta, prihaja vnovič do pomanjkljivosti, tako tipičnih za te kraje, ko obujamo spomin na velika imena.
Prve skladbe nad Tremi ribniki
Wolf je začel skladati v prvi polovici leta 1875, ko je kot 15-letni dijak obiskoval četrti razred gimnazije v Mariboru. Prva skladba je bila Sonata za klavir op. 1 v Es-duru. Njen nastanek je natančno opisal v svojem dnevniku, ki ga hrani glasbena zbirka Nacionalne knjižnice na Dunaju. Komponiral je od 11. do 29. aprila na sprehodu skozi Mestni park in v gozdu nad Tremi ribniki. Sonato je posvetil očetu Filipu.
Wolfove šolske muke
Wolf je prišel v Maribor jeseni leta 1873 skupaj z mlajšim bratom Gilbertom in starejšo sestro Modesto. Kar dve leti naj bi bili stanovali pri stricu Liebezeitu, vendar ne omenjajo točnega bivališča. Iz dveh ohranjenih spričeval v Pokrajinskem arhivu v Mariboru (PAM) lahko ugotovimo, da je Hugo prvo leto stanoval pri stricu v takratni Kazinski ulici (Kasinogasse 169), v današnji Miklošičevi ulici, vendar te hiše danes ni več, drugo leto pa na Bürgergasse 188 (v današnji Mladinski ulici 5), pri sestri Modesti. Na gimnaziji v Mariboru so ga sprejeli v tretji razred. Šolski predmeti ga niso zanimali, le glasba. Redno je študiral in preigraval klavirske izvlečke simfonij dunajskih klasikov, posebno Beethovna. Sošolci za njegovo glasbeno navdušenje niso imeli razumevanja. Zelo rad je sodeloval na cerkvenih koncertih pri mašah v stolnici, v orkestru je bil med prvimi violinisti. Ker je hotel velikokrat nastopati, je začel zanemarjati pouk, udeleževal pa se tudi ni jutranjih šolskih maš. 27. junija 1875 je sodeloval pri izvedbi maše v g-molu Johanna Nepomuka Hummla. Ko mu je profesor verouka dr. Žager očital, da se ni udeležil jutranje maše, mu je odvrnil, da je pri maši igral v orkestru. Žagerja s takšnim odgovorom ni zadovoljil. Neprijetnemu razgovoru je prisostvoval Wolfov sošolec Richard Kukula, ki je pozneje povedal, da je Wolf najprej napade profesorja stoično prenašal, ko pa je Žager v jezi vzkliknil "ta prekleta glasba", je sklenil, da zapusti Maribor in prosi očeta, da mu omogoči študij na konservatoriju na Dunaju. Ohranjeno je pretresljivo pismo, ki mu ga je pisal in v katerem mu zatrjuje, da potrebuje glasbo kot "hrano in pijačo". "... Ker pa vi nikakor nočete, da bi postal muzik - ne muzikant, kot vi mislite - bom pač ubogal in se posvetil kaki drugi stroki. Bog daj samo, naj se vam ne odpro oči potem, ko bo že prepozno, da bi se lotil glasbe ..." Problem glede nadaljnjega študija je rešila očetova sestra Katarina Winzenzberg.
Razen štirih razredov dvojezične osnovne šole v rodnem Slovenj Gradcu ni zaključil nobenega šolanja. Na gimnaziji v Gradcu, kamor ga je vpisal oče, je ostal le eno polletje, odpustili so ga z utemeljitvijo, da "njegovo znanje ne zadovoljuje". Šolanje je nadaljeval v konviktu benediktinskega samostana v Šentpavlu v Labotski dolini, a tudi tu neuspešno. Ob koncu prvega polletja je imel nezadostni oceni iz latinščine in slovenščine. Sledil je Maribor. Na dunajskem konservatoriju pa je študiral klavir in harmonijo, a tudi tam ni vztrajal več kot dve leti. Kasneje se je sam glasbeno izpopolnjeval, študiral je zlasti dela Bacha, Beethovna, Schuberta in Berlioza. Ko je leta 1875 prvič na Dunaju slišal Wagnerjevo opero Tannhäuser in se s skladateljem tudi srečal osebno, je postal njegov fanatični privrženec. Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta opere v Salzburgu, a se je kmalu vrnil na Dunaj, kjer je bil med letoma 1884 in 1887 kritik pri dunajskem tedniku Wiener Salonblatt. Od 1887. je živel v revščini kot svobodni umetnik, odvisen od prijateljev.
Edini posnetek na svetu
Boj za dediščino in prezentacijo Wolfovega slovenstva je v tukajšnjih medijih, enciklopedijah, na simpozijih vseskozi navzoč. Pozorni smo na vse omembe Wolfovega slovenstva, rojstnega kraja, tudi dveh mariborskih let, vsega, povezanega z nami. Tudi Bruckner je bil v Bayreuthu samo mimogrede, pa so mu naredili ploščo, Gustav Mahler ima spominsko obeležje v Ljubljani, v Slovenski filharmoniji; eno sezono je bil kapelnik tamkajšnjega Deželnega gledališča. In tudi James Joyce, ki je samo stopil na ljubljanski kolodvor, ima tam okamnelo spominsko stopinjo.
Na TV SLO2 bo nocoj na sporedu posnetek opere Corregidor iz leta 1990, uprizoritev Opere SNG Maribor. Po zagotovilu Danice Dolinar, urednice uredništva glasbenih in baletnih oddaj na Televiziji Slovenija, naj bi bil to edini posnetek te Wolfove opere na svetu.
