Caminoigra dvanajst let kasneje

Epidemija koronavirusa je močno okrnila kulturne in družabne prireditve. Ogrozila je celo obstoj najbolj živahnih prostorov tovrstnega dogajanja. Mariborski klub KGB v obokani kleti ene od stavb ob Vojašniškem trgu je natanko to, kar pomeni njegova kratica: kulturno-glasbeni brlog. Redno prinaša kakovostne, a bolj butične kulturne prireditve, predvsem koncerte. Ob tem omogoča sproščeno, a odmaknjeno, skrito, dobesedno podtalno druženje ljubiteljev tovrstne ponudbe. Saj ne, da bi jih bilo v Mariboru nepregledno število, a v tisti simpatični "luknji" je kar nagneteno že pri 50 obiskovalcih - kar je približno polovica maksimalnih kapacitet. In to v teh časih preprosto ne gre. Še dobro, da obstajajo dobri sosedje ...
V konkretnem primeru je to Lutkovno gledališče Maribor (LGM), ki pod tribuno svojega letnega odra in ob njej vsaj ob dovolj toplih večerih in zadovoljivo suhem vremenu omogoča tako odrske nastope kot predpisano razdaljo med mizami in sedeži za publiko v "standardnem" ali celo nekoliko večjem številu od za klub običajnega. In tako ob večerih prav tam poteka program, ki bi ga sicer pripravili v podzemlju nekaj metrov stran.
Da je za vrhunske domače izvajalce ne ravno množično popularne, a toliko bolj umetniško prepričljive, izvirne in tudi nekoliko zahtevnejše glasbe vsaj ob nastopih v Mariboru KGB praviloma prva izbira, je jasno. In tako se na njegovem odru znajde marsikaj bolj poglobljenega prisluha vrednega. V to kategorijo gotovo sodi tudi skupina Caminoigra, ki je že vse od svojih začetkov konec prejšnjega tisočletja svojevrstna kurioziteta. Še toliko bolj presenetljiv je bil četrtkov koncert tudi zato, ker je od njenega zadnjega nastopa minilo celih dvanajst let.
Skupino je zasnoval pevec, kitarist, multiinstrumentalist ... Jan Tomšič, svetovni popotnik, ki črpa navdih za svoje avtorske skladbe iz številnih, predvsem ljudskih virov najrazličnejših provenienc. Pojem world music (glasba sveta) očitno jemlje več kot dobesedno. In če je glasba nekakšen univerzalni zvočni esperanto, zakaj ne bi bila nekaj podobnega tudi besedila? Skladbe, ki ob površnem prisluhu še najbolj spominjajo na bolj umirjene komade latinskoameriške (še posebno brazilske) plesne glasbe, namreč poje v izmišljenem, a spevnem in emocionalno sugestivnem kvazijeziku. Za poslušalce je to nekaj podobnega, kot če bi poslušali petje v tujem jeziku, za katerega sicer vedo, da je pravi in pripoveduje nekaj pomensko določenega, a ga ne razumejo.
Tomšič z glasbo, ki še bolj radikalno sledi temu konceptu, nastopa dokaj redko, največkrat solistično (v Mariboru nazadnje v Pekarni v okviru lanskega festivala Etnika). Da je po toliko letih "potegnil iz naftalina" staro zasedbo, v kateri sodelujejo precej bolj znani in eksploatirani glasbeniki - Blaž Celarec (bobni, tolkala), Žiga Golob (kontrabas) in Boštjan Gombač (pihala, trobila, tolkala ...) -, morda napoveduje ponovno večjo prisotnost na domači sceni v hipotetični pokoronski prihodnosti.
Med poznavalci in ljubitelji domače etnogodbe Caminoigra seveda ni neznanka, čeprav je že za časa kontinuiranega obstoja nastopala bolj sporadično, zadnjo od treh plošč pa je izdala že pred 14 leti. Na mariborskem koncertu so člani v maniri nekolikanj jazzovske sprotne interakcije preigravali stare skladbe, ki pa - sploh po tako dolgem premoru - še vedno zvenijo sveže in izvirno, za večino poslušalstva najbrž celo novo. To je potrdil tudi odziv - v okvirih protiepidemioloških omejitev polno zasedenega - avditorija ob koncu (z dodatki vred) skoraj uro in tričetrt trajajočega koncerta.