Cigan, ampak karikiran

Čeprav je roman Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši (Ciganin, ali najlepši) v popularni percepciji postal "najlepša ljubezenska zgodba", je njegovo žanrsko izhodišče kriminalka. Za razlago osnovnega kriminalnega zapleta pa ni bilo mogoče veliko črtati, zato je pristal na odru skoraj ves zgodbeni kompleks, vključno z begunsko problematiko. Tako široka površina ne dopušča veliko poglobitev, vendar jo dramatizacija Ivorja Martinića vsaj za silo ohranja predvsem s ponavljajočimi se motivi strahov, ki prežijo na protagoniste, njenih, Mileninih "čoplekih" v trebuhu in njegovih, Sandijevi pajkih, ki pletejo niti v nočnih morah. Vseeno je takšnih niti bistveno premalo, da bi lahko Novakov realizem postal magičen, kot na neki način postane v romanu. Hkrati pa tudi kriminalna zgodba s skrčenjem - četudi se zdi na odru na trenutke razvlečena - postane skoraj preveč moralična, njena družbena kritičnost preveč servirana.
Vrteči se oder je ob večprostorskem dogajanju seveda logistična rešitev, ki pa nosi tudi druge dimenzije. Kakorkoli se obrne, kjerkoli se ustavi, je pravzaprav enak, dom je pri Kurdih, Romih ali Medžimurcih nekaj bolj ali manj lično zbitih desk. Kakorkoli obrnemo, ne morejo ubežati usodi. Zato med prizorišči ni rezov, temveč so prehajanja v vse smeri, zato so ob vsakokratnem dogajalnem fokusu na drugi strani stene ali ob strani ves čas tudi drugi akterji in zato je tudi njihovo prehajanje med prizorišči (večinoma) domišljeno in fluidno. To režijsko in scensko dobro urejanje odrskega prometa je ob izvrstni igri celotnega 25-članskega ansambla z Nino Violić kot Mileno na čelu velika odlika uprizoritve.