Dela anti-Abramovićeve iz samoizolacije

Med 18. septembrom in 9. oktobrom je v galeriji ArtKIT na mariborskem Glavnem trgu na ogled razstava Dela iz samoizolacije (Homework from self-isolation) mednarodno uveljavljene hrvaške umetnice Sanje Iveković. Razstavo spremlja posebna publikacija z besedili Zdenke Badovinac, Johanne Sokołowske, Jelene Vesić, Gorana Trbuljaka in Jerice Ziherl. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Rigo (Novigrad, Hrvaška).

Sanja Iveković (1949) je najslavnejša sodobna hrvaška umetnica v svetovnem merilu, kiparka, grafična dizajnerka, performerka. Ukvarja se s konceptualno umetnostjo, videom in performansom. Spomnimo se njene samostojne razstave Sladko nasilje (Sweet Violence) v newyorški Momi. Likovna kritičarka Carla Kino je ob tisti priložnosti v New York Timesu napisala med drugim, da je "monumentalna hrvaška provokatorka". V bistvu je kultno ime v svetu, doma pa manj poznana. Tuji kritiki so o njej pisali, da "ustvarja zunaj polja komercialnega", zato je njena dela nemogoče primerjati s pop ikonama, kakršni sta Jeff Koons ali Marina Abramović, dva najvplivnejša sodobna umetnika. Carla Kino Ivekovićevo celo - pohvalno - razglaša za nekakšno anti-Abramovićevo, čeprav sta z Abramovićevo skorajda generacija in sta skupaj začeli v nekdanji Jugoslaviji kot konceptualni umetnici. V Sanjino delo je namreč treba globoko prodreti, ni dovolj le njegovo opazovanje. Roxana Marcoci, kustosinja Mome, ima Ivekovićevo za prvo feministično umetnico v Jugoslaviji, ki je za razliko od Abramovićeve, ki je sredi 70. let "prebegnila" na Zahod, ostala v svoji domovini, se soočila z državljansko vojno in socialnimi problemi, ki so spremljali prehod nekdanje države v nove neodvisne republike.

Sanjina dela, tako meni tudi avtorica sama, niso umetnine za muzeje, ampak "direktni manifesti estetsko privlačnega socialnega aktivizma, so javna umetniška dela". Najslavnejše delo Sanje Iveković v tujini je Lady Rosa of Luxembourg (2001), začasni javni umetniški projekt, zasnovan kot direktna kopija najbolj znanega spomenika Luxembourga, posvečenega žrtvam vojne. Sanjina Nike je postala levičarska Roza Luxembourg, podstavek tega visokega kipa pa ni popisan z imeni padlih, temveč besedami, kot so kultura, pravičnost, psica ...

Zanimiva je umetničina teza o razliki med umetniki z Zahoda in iz nekdanje Jugoslavije: prvi so se spoprijemali in borili s trgom umetnosti, medtem ko ga v nekdanji Jugoslaviji ni bilo, zato so se umetniki lotevali velikih političnih tem oziroma vsakdanjosti. "Konceptualni umetniki prve generacije se niso samo spraševali, kaj je umetnost, ampak kdo so umetniki, kaj je njihova identiteta. Tako so mi postale zanimive feministične teme."

Eno njenih večjih razstav na teh prostorih so napovedovali za letos na Reki, v tamkajšnjem Muzeju sodobne umetnosti v času Reke - Evropske prestolnice kulture 2020. Umetnica, ki razstavlja na najprestižnejših krajih - od Beneškega bienala do Manifeste in Documente, se je rodila v Zagrebu, kjer ta čas tudi živi. Odrasla je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in spada v umetniško generacijo, ki jo uvrščajo k tako imenovani Novi umetniški praksi (New Art Practice).

Sanja Iveković se nenehno bori za vlogo umetnosti v družbi s pomočjo širokega spektra medijev na presečišču spola, nacije in družbenega razreda. Njeno delo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja obravnava propad socialističnih režimov in posledice zmage kapitalizma in tržne ekonomije za življenjske razmere, zlasti žensk.

Kritičarka New York Timesa je Sanjo Iveković takole definirala: "Konceptualna v stilu, temelječa na fotografiji in performansu v pristopu, politična v motivaciji in žareče precizno feministična."