Dobesedno razstavljeni Ivanišinovi filmi

Razstavo z naslovom Nedokončane zgodbe o srečanjih sta si Matjaž Ivanišin in kustosinja Bojana Piškur zamislila kot neke vrste fragmentirano izkušnjo režiserjevega dela. Preko zaporedja ločenih televizijskih zaslonov se pred nami zavrtijo izbrani odlomki iz režiserjevih filmov Karpopotnik (2013), Playing Men (2017) in Oroslan (2019), s čimer nas videoinštalacija z nekoliko drugačnimi prijemi sooči z vprašanji, ki so sicer že prisotna v avtorjevem filmskem ustvarjanju.

"Začetna ideja je bila, da bi razstavil svoje filme v dobesednem smislu – torej, da bi jih razrezal," nam ob ogledu postavitve razloži Ivanišin. "Da bi po tem, ko sem filme sestavil skupaj, zdaj poskusil v novem prostoru in v novem kontekstu razgraditi snov, iz katere so nastali, in da bi na ta način videl, na kakšen način delujejo znotraj nekega drugega okolja. Obenem pa je postavitev nastajala v času, ko so bila kina zaprta in sem se ob tem spraševal, kaj nam v tem primeru sploh še preostane. Ostanejo le fragmenti, iz katerih so filmi nastali. Tako, kot so se filmi sestavili, so se v tistem času začeli tudi razstavljati. S tem sem poskušal ločiti elemente, ki jih rad prepletam znotraj svojih filmov in iz katerih črpam snov za filmsko pripoved."

Drug prostor, drugačen način gledanja

Prestop filmskega režiserja v muzejsko okolje je izredno zanimiv tudi z vidika nekaterih železnih prepričanj, ki se jih filmski ustvarjalci pogosto oklepajo, predvsem tistega o svetosti kina kot osrednjega prostora predvajanja filma. S tem, ko je Ivanišin svoje filme preselil v muzej sodobne umetnosti in jih celo razrezal, je pokazal, da goji precejšnjo odprtost do tovrstnih vprašanj. "Izredno rad imam kino in za svoje filme si še vedno želim, da so videni v kinu. Vendar pa jih hkrati ne želim jemati kot nekaj dokončnega. Preizpraševati želim, ali je res nujno, da so stvari dokončne, ali pa so lahko tudi drugačne, pri tem pa poskušam pogledati, ali je mogoče vzpostaviti poligon za izkušnjo gledalca v nekem drugem okolju."

Ali bi lahko rekel, da ti trije filmi v novem okolju delujejo ravno tako dobro kot v kinu? "Ne vem. To je moja prva izkušnja z muzejskim okoljem. Zdi se mi, da bi na neki točki lahko delovali. Vsaj želel bi si tega. Vsekakor gre za drug prostor in tudi za drugačen način gledanja. Res pa je tudi, da so bili moji filmi že večkrat predstavljeni znotraj tovrstnih okolij, predvsem muzejskega, saj so jih večkrat uvrstili v program muzejev filmske umetnosti."

Dajanje prostora gledalčevim interpretacijam

Postavitev v ljubljanskem +MSUM v vsakem primeru predstavlja logičen podaljšek Ivanišinovega pristopa k ustvarjanju filmov, znotraj katerega kot ustvarjalec pušča veliko prostora navdihu in nenehnim spremembam prvotnih načrtov. "Na terenu se lahko vedno zgodi kaj tragičnega ali smešnega, česar si ne bi mogel zamisliti niti v svojih najbolj divjih idejah. Pri delu poskušam pustiti odprta vrata, da lahko tovrstne stvari vstopijo v film. Zavedam pa se, da je lahko to tudi past. Pomembno je, da ohranim neko sidrišče, da se ne bi vse skupaj raztreščilo na tisoče koščkov, a obenem poskušam biti pozoren, da puščam odprta vrata naključjem."

Prav zaradi tega, ker njegovi filmi puščajo tudi veliko prostora gledalcem pri sestavljanju zgodbe, se zdi, da je galerijski oziroma muzejski prostor zelo primeren za predstavitev Ivanišinovega dela. Obiskovalci lahko tu videno še toliko bolj povežejo s svojimi spomini, izkušnjami in interpretacijami. A kot pravi Ivanišin, ga raznolike interpretacije njegovih filmov ne presenečajo. "Če bi imel tudi sam fiksno idejo, kako bi moral gledalec film doživeti, bi me te interpretacije verjetno bolj presenetile, ker se pač ne bi skladale z mojo. Ker pa se že v izhodišču zavedam, da so ti filmi prej nek poligon, da lahko gledalec s svojo izkušnjo nadgradi film in na ta način vstopi vanj, me to ne preseneča."

Nov premislek o dosedanjem delu

Ali lahko postavitev Nedokončanih zgodb o srečanjih potemtakem vidimo kot novo pot v ustvarjanju Matjaža Ivanišina, ki ji bo tudi v prihodnje namenjal več pozornosti? "Ne vem. Razstava je nastala na precej organski način, kot nekakšno nadaljevanje mojega ustvarjanja. Težko bi rekel, kako se bo to nadaljevalo naprej. Tako kot ti filmski fragmenti predstavljajo odbleske nekih srečanj, je bila tudi ta postavitev srečanje s tem prostorom in okoljem, v katerem sem moral znova premisliti svoje delo, svoje filme."

Postavimo torej vprašanje nekoliko drugače: ali mu je izkušnja tega projekta prinesla kakšno novo spoznanje ali celo spremembo pred nadaljnjim filmskim ustvarjanjem? "Morda. Venomer se mi zdi, da ko se lotim česa novega, bi moral v novi film vnesti vse tisto, kar sem do sedaj na svoji poti videl, slišal in kar sem poskušal razumeti. Po drugi strani pa bi rad vse te izkušnje pred začetkom snemanja novega filma pozabil. Gre za en tak paradoks. Mislim, da je takšen premislek lastnega dela logičen in organski. Z njim se lahko spet vrnem v film, lahko pa s tem vznikne neka stranpot. Ko delam filme, gre za neke vrste avanturo. Ni vedno tako, da bi hodil od točke A do B. So stranpoti, ki morda ne vodijo nikamor, lahko pa se izkažejo kot ključne za nadaljnje ustvarjanje."

Video postavitev Nedokončane zgodbe o srečanjih bo v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na ogled do 17. aprila.