"Dokler stvari še stojijo, ni prepozno." Naj Plečnikova kapela v Mariboru ostane!

Kapela Srca Jezusovega v Ljubljanski ulici 13 v Mariboru kot edina stavbna dediščina arhitekta Jožeta Plečnika v Mariboru še zmeraj čaka na srečen razplet. Potem ko je Unesco letos poleti razglasil Plečnikovo Ljubljano za svetovno kulturno dediščino, je odnos do vse Plečnikove arhitekture na slovenskem ozemlju še bolj zavezujoč. Skrajni čas je, da se pogledi na prenovo vrhunske Plečnikove dediščine poenotijo po najstrožjih merilih slovenske spomeniške zakonodaje in mednarodnih zavez, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija.

Lani poleti so v Mariboru začeli podpisovati javno peticijo za ohranitev Plečnikove kapele samostana na Magdaleni. Aktivnosti niso zastale, kot pravi pobudnik peticije Peter Fajdiga, še vedno upajo na srečen konec. Stik imajo tudi z avstrijskim kupcem objekta Johannom Breitenederjem in firmo Best in Parking in absolutno še ni vse izgubljeno. Fajdiga kot formalni nosilec peticije za ohranitev Plečnikove kapele v Mariboru pravi, da se v tem času intenzivira pritisk na glavne akterje - odločevalce v tej zgodbi. Povezal se je z Marušo Zorec, ki osvetljuje pomen ohranitve kapele in situ in njene povezave s prostorom. Z njeno predstavitvijo in argumenti še nekaj znanih arhitektov bi lažje nagovorili lastnika za ohranitev objekta, prav tako pa tudi občino, meni Fajdiga. Spomnimo: interier kapele je bil premeščen v škofijsko gimnazijo A. M. Slomška.

Arhitektka Maruša Zorec je bila kot Mariborčanka povabljena na sestanek na mariborsko občino v zvezi z novo lokacijo za preselitev kapele, kasneje si je kapelo z Damjanom Prelovškom tudi ogledala. Meni, da gre za izjemno lepo, vrhunsko Plečnikovo delo. S kolegom arhitektom Rokom Žnidaršičem sta se sestala na mestu kapele tudi s podžupanom MOM Gregorjem Reichenbergom. Skupaj so bili enotnega mnenja, da pri kapeli ne gre le za interier.

Maruša Zorec: Osnovni problem je v nerazumevanju Plečnikove intervencije

"Čeprav sem štiri leta hodila na II. gimnazijo mimo Plečnikove kapele v Mariboru, zanjo nisem vedela. Morda me takrat ne bi tako prevzela, kot me je pred leti, ko je postala aktualna njena premestitev in sem si jo tudi ogledala. Moje delo me je po naključju zapeljalo v svet prenov, tudi Plečnikovega dela, in tako sem se z njim lahko tudi bolje spoznala. Le takšne, res osebne izkušnje nam namreč omogočajo bolj poglobljen uvid v način arhitektovega razmišljanja in dela.

Plečnik je bil pri prenovah vedno radikalen. Ni ga zanimal le interier, temveč stavba kot celota in njen prostorski vidik. Njegove prenove različnih cerkva - od Bogojine, Ponikev ali Rakeka do manjših intervencij nam kažejo, da je sposoben različnih prostorskih obratov percepcije stavbe in materialne obravnave obstoječega. V Bogojini obstoječo cerkev uporabi kot vstopni vestibul nove zasnove, na Rakeku kot prečno ladjo, na Ponikvah cerkev obrne in sleče zunaj in znotraj ter jo pokrije z novo streho. Obstoječe in novo se povežeta v integralni prostor nove celote, ki hkrati kaže oba časa, preteklost in sedanjost, in pripoveduje obe zgodbi.

Na primeru kapele v Mariboru je Plečnikov pristop podoben. Čeprav se morda zdi, da je njegov poseg le v notranjem prostoru in omejen na interier, ni tako. Izhodišče - obstoječo hišo Plečnik v pritličju izvotli in vanjo vstavi nov enovit volumen cerkvene ladje. Ta je vsa oblečena v leseno oblogo. Osnost tega volumna se nakazuje že z zahodne strani, kjer sta hiši dodana dva izmaknjena volumna - nadstrešek in vhodna veža. Izmaknjena sta zaradi zamaknjene osi notranjega prostora. Prezbiterij kapele arhitekt prizida na vzhodni strani, saj po njegovem mnenju najsvetejše ne more stati pod profano vsebino hiše. Preprosta prvotna hiša tako dobi tri dodane volumne, ki poudarjajo njeno osno zasnovo in nakazujejo enovit prostor v njenem pritličju. Z njimi arhitekt hišo tudi vpenja v širši kontekst. Kapela brez teh dodanih elementov ne more obstajati, prav umestitev prezbiterija in njegova zasnova sta povezani s potrebo transformacije obstoječega.

Notranji prostor kapele pa je tako nekaj posebnega. Toplina in obravnava lesene obloge ustvarjata domače vzdušje prostora. Dolga ladja je izjema v Plečnikovem opusu dokaj široko zasnovanih cerkva, zato tukaj vpelje asimetrično zasnovo postavitve klopi in s tem oblikuje pot skozi prostor, ki se hkrati naveže tudi na stransko kapelo.

Preprostost izraza cerkvene ladje in izjemno močna atmosfera sta naredili ob mojem obisku name izreden vtis. Morda ga lahko primerjam z ljubo Plečnikovo cerkvijo sv. Mihaela na Barju, ki ji prav tako uspe ustvariti mikrokozmos, primeren vsakdanu in sleherniku.

Po mojem mnenju je izvorni problem v nerazumevanju te Plečnikove intervencije. Zavarovana je bila kot interier, ne da bi zares proučili, kako je ta povezan s samo stavbo. Za razumevanje, kaj arhitekt med prenovo počne in zakaj so reči tam, kjer so, in takšne, kot so, je vedno treba pogledati, kaj je bilo na tem mestu pred tem. Osni izmik prizidanih delov je logična posledica zamika osi notranjega prostora, ki je v smeri vzhod-zahod podaljšan v lopi in prezbiterij. Vsi elementi imajo svojo logiko in ta je smiselna le, če je umeščena v obstoječi objekt.

Premestitev interierja je razmislek, ki bi kapeli odvzel logičen razlog njene zasnove in tudi smisel njenega izraza. Po mojem mnenju bi bilo mogoče obstoječo stavbo primerno integrirati v nastajajočo zasnovo celega novega kompleksa, pripravili smo celo nekaj volumskih preveritev zanjo, ki bi bile morda zanimive za lastnika in bodočega investitorja.

Verjamem, da si vsi vpleteni - od mestne občine in mestnega arhitekta Gregorja Reichenberga, zavoda za varstvo kulturne dediščine do arhitektov in meščanov Maribora - želimo, da bi Plečnikova kapela ostala v Mariboru. Če bo lahko ostala na mestu, za katerega je bila zasnovana, bo lahko še služila svojemu namenu in spomin bo pristnejši in naše spoštovanje do dela tega mojstra še toliko večje," sklene Maruša Zorec.

Pripravili so tudi knjižico, s katero se bodo obrnili na lastnika kapele (jezuite) in lastnika parcele (Best in Parking) in ju prosili za ponovni premislek. Gradivo je bilo pripravljeno kot pomoč pri razumevanju Plečnikovega oblikovanja kot konceptualne misli in ne le zasnove notranje opreme. V knjižici so obdelane variante možnih dozidav, ki dopuščajo možnost ohranitve obstoječe stavbe in s tem vrnitev kapele na njeno izvorno mesto. Morda bi to lahko postalo izhodišče natečaja, ki naj bi se načrtoval za to lokacijo.

Gregor Reichenberg: "Ne balzamirajmo Plečnika!"

Gregor Reichenberg še zmeraj čaka na "dober veter". "Eksplicitno smo priča dvema strujama, ki zagovarjata vsaka svojo rešitev. Gre za dva principa - konservatorskega, ki zagovarja ohranjanje kapelice in situ, kar pomeni ohranitev celotnega objekta. Druga struja pa meni, da je mogoče projekt premakniti in elevirati ali povzdigniti Plečnika v mestu, ker je edina manifestacija njegove misli v tem prostoru. Imamo protagoniste, ki so mednarodno uveljavljeni strokovnjaki, na obeh polih. Sam osebno razumem oba pola, konservatorskega, ki spoštljivo in pietetno obravnava Plečnika kot 'svetnika', in drugi pol, ki razmišlja naprej in je avantgarden ter Plečnika prevaja v sodobno arhitekturno dikcijo. Seveda v Plečnikovem kontekstu. To je razlog, zakaj še malce oklevam in čakam, da ideje popolnoma dozorijo. Vsekakor bo potreben širši strokovni konsenz. To ne more biti odločitev, ki bi temeljila na enem človeku," pravi. Vedeti pa je treba, da gre za lastništvo lokacije. Avstrijci so pripravljeni marsikaj narediti, a so poslovneži. Tudi Univerzitetni klinični center Maribor, na čigar dvorišču je kapela, bi se lahko vpletel. Torej kupil parcelo, meni podžupan.

"Privlačno bi bilo narediti širšo zgodbo iz tega," pravi, "in ne balzamirati Plečnika. Vzporedno sem se že dogovoril z Zavodom RS za varstvo naravne dediščine za zemljišče v Magdalenskem parku, torej samo čez cesto. Usklajeno je tudi z zavodom za spomeniško varstvo. To kapelico bi bilo možno nekako na novo osmisliti in materializirati. Morala pa bi imeti trojno funkcijo - kot javna plastika, skulptura, mariborski javni spomenik, druga funkcija je muzealna vrednost spomenika, v katerega vstopiš in je hkrati muzej, tretja funkcija pa je, o čemer smo se dogovarjali tudi z jezuiti, da bi objekt posvetili in bi v njem še zmeraj lahko opravljali liturgično funkcijo."

Plečnik se je tudi tega objekta otepal kot še marsikaterega svojega in ta lokacija je bila tedaj videti bistveno drugače kot danes. Kaj v filozofskem smislu sploh pomeni ohranjanje kapele in situ? "Danes so tam podvoz, bolnica, bloki ... Objekt sam ni Plečnikovo delo, je konglomerat različnih avtorjev, ki zame osebno nima neke pretirane vrednosti. Ko berem fasado kot arhitekt, je Plečnikova intervencija bila decentralna pozicija vhoda, malo se v desno odmika glavni osi. Tudi betonska tančica nad oltarjem je zelo Plečnikova. Ampak kaj narediti z drugimi prostori, ki jih ni malo v stavbi? Zadeva mora dozoreti. Pohištvo smo dali odstraniti in ga umaknili na drugo lokacijo, da smo ga zaščitili pred devastiranjem. Interier je zapakiran v kleti škofijske gimnazije in cel postopek konserviranja je opravil vnuk lastnika iste mizarske delavnice, ki je Plečnikov interier izdelala. Vnuk ima še vedno mizarsko delavnico. Notranjščina kapele ni prvič premeščena, tudi med vojno je bila."

Ira Zorko: "Dokler še stoji, ni prepozno"

Kot pravi arhitekt Ira Zorko, "dokler stvari še stojijo, ni prepozno, da jih verjetno še zadnjič v tem stanju ponovno in temeljito skupaj premislimo.

Zaradi pomanjkanja sredstev je bil Plečnik primoran od samega začetka opustiti misel na samostojno cerkev in iskati rešitev znotraj stanovanjske hiše, ki je bila po načrtih znanega mariborskega arhitekta Maksa Czeikeja pred tem preurejena za namene redovne rezidence. Iz zagate se je rešil na skrajno domiseln način. Junija leta 1932 je bila kapela dokončana, blagoslovljena in odprta. Tri leta kasneje so zopet pod Plečnikovim vodstvom nastale manjše spremembe. Ob okupaciji leta 1941 je bila kapela zaplombirana, patri in bratje jezuitske skupnosti pa so bili odpeljani v nemški zapor v Melju. V nekaj nočeh pred zaprtjem kapele so domačini odnesli vso njeno opremo in jo shranili na raznih mestih v Mariboru. Leta 1945 se je Plečnikov naročnik vrnil v Maribor z namenom, da ponovno vzpostavi jezuitsko skupnost. Sama hiša, v kateri in ob kateri je Plečnik uredil bogoslužni prostor, je nekaj časa služila kot jezuitsko malo semenišče, potem nekaj desetletij kot jezuitski noviciat, v zadnjih letih pa tudi kot študentski dom, kjer je bilo še leta 2019 nekaj čez dvajset študentk in študentov, ki so študirali na Univerzi v Mariboru. Če je stavba še leta 1932 stala povsem na obrobju mesta, sredi obdelovalnih polj, je s povojnim urbanističnim razvojem magdalensko okrožje začelo naglo dobivati drugačno podobo. V neposredni bližini jezuitske hiše so bili zgrajeni stanovanjski bloki, kasneje moderna bolnišnica in pred dobrim desetletjem v neposredni bližini še velika garažna hiša. Z vsako od teh odločitev je bila parcela jezuitov manjša, z načrtom novega podvoza Ljubljanske ceste pa je bila njihova stavba fizično odrezana od mesta, še prej pa izbrisana iz prostorskih načrtov. Šele po naknadnem posredovanju je bilo doseženo, da je bil ob novi ureditvi podvoza narejen vsaj začasni dovoz do hiše. Ob nastali situaciji so jezuiti navkljub želji za nadaljevanje delovanja na zgodovinski lokaciji, potem ko so bili dokončno prikrajšani za osnovne pogoje življenja in razvoja, ob koncu leta 2019 hišo prodali."

Predsednica Slovenskega nacionalnega združenja za spomenike in spominska obeležja, ICOMOS Slovenija, dr. Sonja Ifko, v odprtem pismu, naslovljenem na ministra za kulturo, mariborskega župana, direktorja podjetja Best in Parking, novega lastnika objekta, mariborskega nadškofa in metropolita ter direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, piše, da "gre za navzven skromno delo, vendar bogato zapuščino, ki je izjemnega pomena za ves slovenski prostor".