V visoki starosti se je v Ljubljani poslovil nestor slovenske krajinske arhitekture, ki je utiral pot na področju izobraževanja, teoretske misli in praktičnega znanja. Začetek njegove strokovne poti predstavlja prihod na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani v letu 1957, kjer se le kmalu uveljavil z natančno oblikovanimi predstavami in hotenji. Na njegovo pobudo je bila v letu 1961 ustanovljena katedra za vrtnarstvo in oblikovanje krajine in s tem že zametek študija krajinske arhitekture. Poskrbel je, da so krajinsko arhitekturo priznale druge stroke in da se je pojem krajinske arhitekture uveljavil v slovenskem prostoru. V letu 1969 je začel organizirati mednarodne simpozije o krajinski arhitekturi s svetovno znanimi krajinskimi arhitekti. Sledili so številni simpoziji, kjer so že sodelovali izoblikovani slovenski krajinski arhitekti: Janez Marušič, Ana Kučan, Davor Gazvoda, Mojca Golubič, ki so sedaj že profesorji na katedri za krajinsko arhitekturo in nadaljujejo njegovo delo. Po zaslugi prof. Ogrina je bil v začetku 70. let organiziran podiplomski magistrski študij, kot odgovor na naraščajočo potrebo po profilu krajinskega arhitekta. Kasneje je organiziral še magistrski študij krajinske arhitekture v Zagrebu. Danes poteka v Ljubljani redni študij krajinske arhitekture na interdisciplinarni osnovi, ki sloni na naravoslovnih, tehniških, družbeno ekonomskih, kulturnih in gospodarskih vedah. Diplomanti so se dobro vključili v prostorsko planiranje, varovanje projektiranje in vzdrževanje odprtega prostora v slovenskem prostoru in v tujini.
Vrsto let je bil gostujoči profesor na Harvardski univerzi, kjer je predaval najbolj znani krajinski arhitekt ZDA, Carl Steinitz, ki je večkrat gostoval tudi na katedri za krajinsko arhitekturo v Ljubljani.
O pomenu njegovega dela pričajo domača in mednarodna priznanja. Najprej mu je zlato Lennejevo medaljo podelila Goethejeva fundacija iz Basla. Sledila so domača priznanja. Za oblikovanje brošure o študiju krajinske arhitekture je na Bienalu industrijskega oblikovanja prejel diplomo za grafično oblikovanje. Bil je tudi večkratni Plečnikov nagrajenec. Najpomembnejša nagrada je bila Sekellov prstan, ki mu ga je podelila Bavarska akademija umetnosti za vrhunsko delo na področju krajinske arhitekture in na koncu nagrada za njegovo življenjsko delo Društva krajinskih arhitektov Slovenije.
Njegova znanstvenoraziskovalna bibliografija je zelo bogata. Bil je dobitnik številnih natečajev: za pokopališče Srebreniče pri Novem mestu, za pokopališče v Novi gorici, za ureditev parka Tivoli, botaničnega vrta v Ljubljani ...
Osebno sem zelo ponosen, da sem bil njegov študent, učenec in do diplome tudi njegov demonstrator. Bil je tudi moj mentor pri magistrski nalogi. Prav prof. Ogrinu gre zahvala, da me je spodbujal v oranju ledine krajinski arhitekturi v Mariboru.
