Melita Forstnerič Hajnšek
Bil je nedoumljiva figura, v svoji preprostosti duhovnika, veličini pesnika in drznosti politika. Zagotovo je bil ta kandidat za nobelovca eden najslavnejših Nikaragovcev, ob pesniškem predhodniku Rubenu Dariu, in eden najvplivnejših latinskoameriških poetov, ob patriarhih, kot so Neruda, Borges, Vallejo. Ko je pred šestimi leti z Grupo Sal Duo nastopil v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, se ga spominjam, kako se je pojavil na sceni v poltemi v belem ponču, značilni črni baretki na belih laseh, veliki mali mož. Razgrnil nam je svoje življenje skozi poezijo, kot bi listal svoj psalter, bilo je sedem desetletij angažiranega pesnjenja. Pretresljivo je bral s porumenelih listov izbrane pesmi. Nizal jih je po življenjskih postajah - od prvih zaljubljenosti v Pesmih Claudii preko bolj poduhovljene ljubezni, svoje poroke z Bogom, ko je bil med menihi trapisti v ZDA, do Molitve za Marilyn Monroe (v sloviti antologiji svetovne poezije, izdani pri založbi Nova revija 1998., jo je prevedel in objavil Iztok Osojnik) in v vsakdanjem, brutalnem jeziku upesnjene Pesmi o mladem kmetu Laureanu. Nastala je v časih, ko je ustanovil duhovno skupnost kmetov in izobražencev na otoku Solentiname. Tam so ga tudi pokopali. Ustanovil jo je po tistem, ko je nekaj let preživel v trapističnem samostanu v ZDA, ki ga je vodil Thomas Merton. Cardenal se je po 31. letu posvetil v katoliškega duhovnika in postal glasnik teologije osvoboditve. Blizu je bil sedanjemu papežu Frančišku. Njegov predhodnik Wojtyla pa ga je na obisku Nikaragve celo javno ponižal. Ko je Janez Pavel II. leta 1983 obiskal Nikaragvo, je Cardenal na letališču ob prihodu - pred kamerami svetovnih medijev - pokleknili pred njim, on pa ga je javno grajal, ker ni spoštoval njegovega ukaza, da mora izstopiti iz revolucionarne sandinistične vlade. A o tem tedaj v Ljubljani ni govoril. Edino, kar je dodal aktualnega, je bilo, da je "njegov otok svobode" Solentiname ogrožen, ker naj bi "neki Kitajec hotel narediti kanal skozi jezero". Na Solentinamu je Cardenal zasnoval skupnost kot unikatno poduhovljeno zbirališče skromnih in ponižanih.
Pri nas imamo Cardenala že dolgo prevedenega, 1986. je njegove Psalme prvi prevedel Niko Košir, 1997. pa je pri Študentski založbi v prevodu Cirila Berglesa izšla knjiga Pomlad, ki diši po Nikaragvi. V Celovcu je pri založbi Drava 1988. izšla dvojezična knjiga Janka Messnerja Nikaragva moja ljubljena, Nicaragua mein geliebtes, posvečena bivanju koroškega pesnika v daljni deželi in srečanjem s Cardenalom, tedaj kulturnim ministrom v sandinistični vladi in zaslužnim, da so nikaragovsko revolucijo podpirali mnogi svetovni intelektualci. Kot naš Messner je tudi ameriški pesnik, beatnik Lawrence Ferlinghetti, v osemdesetih letih napisal knjigo Sedem dni v svobodni Nikaragvi. Nastala je, ko ga je Cardenal kot minister za kulturo povabil v Nikaragvo in je bil nad tedanjimi razmerami tako navdušen, da je napisal knjigo in slavil sandinistično revolucijo v njej. O tragičnih stranskih učinkih nehumanega skorumpiranega kapitalizma je Cardenal preroško pisal že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Odšel je veliki revolucionar iz Manague, prestolnice srednjeameriške države, ki je slovela kot dežela pesnikov in slikarjev.
