Erotična kratka proza: Korak predaleč in nastane pornografska zgodba, preveč zadržanosti in spisana je ljubezenska zgodba

V Layerjevi hiši v Kranju so predstavili antologijo erotične kratke proze Spreganje glagola prihajati. Gre za izbor 19 kratkih zgodb, ki sta jih na natečaju, ki je potekal lansko jesen, izmed več kot 50 prijavljenih, izbrala in uredila Hana B. Kokot in Gašper Stražišar. Kratke zgodbe, izdane pri Layerjevi založbi, so prispevali Klara Eva Kukovičič, Sara Planinšek, Bojana Dragoš, Pino Pograjc, Tomo Podstenšek, Nadja Svetlin Kastelic, Ana Lorger, Matic Ačko, Polona Natlačen, Alain Wers, Karmen Petric, Dominik Škrinjar, Urška Bračko, Lea Vidmar, Veronika Razpotnik, Nina Misson, Petra Bauman, Sanja Podržaj in Oskar Šubic.

Projekt je delo mladih avtorjev, urednikov in fotografov. "Z antologijo sva želela pokazati, da je erotika del nas vseh in da nas ni treba biti sram ob tem, ko jo beremo. Če nas ni sram brati znanstveno fantastiko in kriminalke, zakaj bi nas moralo biti sram ob prebiranju erotičnih zgodb ali romanov. Erotika je v vseh nas, le skrivamo jo preveč radi," nam je v pogovoru povedal Stražišar, diplomant primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine.

V ščemečem polju domišljije

"Če se je kratka proza do zdaj pojavljala zgolj kot odskočna deska romanopiscem, se pretekla leta uveljavlja kot samostojen format. Kljub temu v tem času na slovenskem prostoru ni opaziti večjega izida ali promocije žanrske kratke proze, tudi kratkoprozne antologije, ki bi služile kot pregled te literarne scene, so redke," v uvodni besedi pojasnjuje Hana B. Kokot, študentka novinarstva, literarna ustvarjalka in avtorica. A žanr je, kot pravi Stražišar, v slovenskem literarnem prostoru ves čas prisoten, le pri nas in v tujini so dela te vrste dolgo veljala za manjvredna. "A z žanrom ni nič narobe. Nasprotno! Še zahtevnejši je za ustvarjanje. To pa zato, ker žanr zahteva stroga pravila. Od ustvarjalca zahteva, da se drži nekih določenih pravil in meril, sočasno pa v njih najde svojo pot in zgodbo," pojasnjuje Stražišar.

In kakšne so zakonitosti erotične proze? "Erotična proza, kratka ali dolga, od pisca zahteva večno zavlačevanje. Ko beremo neko erotično zgodbo, pričakujemo postopno graditev dogajanja. Od prvih nedolžnih začetkov do približevanja vrhuncu. A tik pred zdajci, tik preden bi se v zgodbi zgodil ključni moment, mora avtor zgodbo končati in nas zadržati v nekakšnem ščemečem stanju in pustiti prosto pot naši domišljiji. Če avtorju to uspe, lahko govorimo o erotični prozi. Kajti za razliko od ljubezenske ima erotična v sebi že korak več. Torej dovoli si vpletati telesnost. Če pa naredi korak predaleč, že govorimo o pornografskosti. Gre torej za izredno tanko in težko določljivo mejo, ki pa jo pravzaprav mora določiti bralec sam," razlaga sourednik.

Zavajanje bralca

Podobno kot žanr se tudi erotika v zadnjih letih postavlja vse bolj v ospredje. Še vedno sicer velja za "nekakšen prepovedani sad naših misli. Če erotiko zakrijemo v romane s sto in več stranmi, potem se nam zdi to nekaj povsem sprejemljivega. Ko pa o njej pišemo direktno, bomo na nezavedni ravni kot bralci skrili knjigo in pazili, kdo sedi poleg nas." Ko sta urednika pri antologiji v kratko pripoved vpletla erotiko, sta "združila tri najbolj zapostavljene literarne vrste, kratko pripoved, žanr in erotiko v eno samo antologijo." In če je v tujini erotika s številnimi študijami dobro razvita, je pri nas "ker se o tem ne govori, kaj šele uči ali predava," kot pravi Stražiščar, "manj zavedanja o tem, kaj je erotično in kaj pornografsko", kar se je odražalo tudi v prejetih prispevkih.

Urednika sta izbirala med več kot 50 prijavami na natečaj. Sprva sta se - ravno zaradi nepoznavanja erotike pri nas - bala, da prijav ne bo veliko. "Odziv na to 'nišno' tematiko naju je je presenetil," pravi Kokot. Zbirka se, da bi pokazala razliko med tako imenovano mehko in trdo erotiko, začenja z mehko erotiko in gradi vse do trde, vsem besedilom pa je skupno "zavajanje bralca in nenehno približevanje vrhuncu, pa naj gre za katoliško temo ali homoseksualno ljubezen, nakup lubrikanta ali sanjanje o večno izgubljenih ljubimcih", še pravi Stražišar.

Literatura, ki se s piedestala vrača k ljudem

Ob izidu knjige, ki je po eni splošni in dveh tematskih pesniških antologijah prva antologija žanrske kratke pripovedi, izdane pri Layerjevi založbi, so izbrani odlomki in fotografije zaživeli še v Mergentalerjevi ulični galeriji. "Ko je knjiga enkrat stala, ko sem videla prvo postavitev in izbor fotografij, mi je bilo hitro jasno, da te ne smejo ostati zgolj med platnicami. Moč besede in detajlov fotografij pa je začutila tudi Layerjeva hiša in odločitev je padla. Brez večjih pogovorov, dogovarjanj in premislekov, vedeli smo, da je to prava odločitev. Da je to pot k ljudem."

Danes se grafične podobe literarnih del vse bolj zavedamo, pravi Kokot, ki izpostavlja zadovoljstvo s sodelovanjem z oblikovalcem Galom Grobovškom, ki je knjigo v sodelovanju s Sašo Smolej opremil tudi s fotografijami. "Z razstavnimi prostori, med katere sodi tudi Mergentalerjeva ulična galerija se tako trudimo umeščati literaturo v prostor, mimoidoče spodbosti z njo, jih morebiti tudi navdušiti. Mislim, da je bil namen umetnosti, tudi v besedi, pisani in govorjeni, vedno iskati nov stik s človekom, nov način komunikacije, in vesela sem, da se Layerjeva hiša trudi literaturo vračati, kjer se je začela, stran od piedestalov, učnih načrtov in sistemov, vračati jo k ljudem," dodaja Kokot.