Leto mask, zaprtij, karanten, policijskih ur je na površje naplavilo in s tem potenciralo globljo pandemijo, ki pesti človeštvo in za katero nikoli ne bo obstajalo cepivo: kronično pomanjkanje pristnega človeškega stika. Načini in mehanizmi, kako se s tem spopadamo, so različni in različno uspešni, vsak pa jih prilagaja svojim zmožnostim, potrebam in navadam. Nobeden ni napačen ali pravilen, vsak je lahko koristen ali škodljiv. Dobro pa je vedeti, da z njimi zapolnjujemo osnovno, globoko človekovo potrebo po tem, da smo videni in slišani. Ker je velikokrat najtežje videti in slišati samega sebe, so lahko dobro zdravilo medosebni odnosi, ki nam dajejo zavetje, nastavljajo zrcalo, dajejo oporo. Fizično delo in ustvarjanje nas po drugi strani prizemljita in izmučita, da lahko odklopimo, da začutimo golo bit našega telesa in se zavemo njegove moči ter minljivosti. Politična in humanitarna aktivnost pa nam daje občutek, da smo del nečesa večjega, da lahko nekaj spremenimo, pomagamo in se konec koncev zato tudi sami počutimo bolj človeško.
Vsak dan ob istem šanku
V našem okolju je pogosto družabno zatočišče kakopak šank, kjer se lahko zabavamo, potožimo, pozabimo in spominjamo. A šanki so zdaj odprti zgolj za zaprte družbe in privilegirane ministre. Lahko se sicer dobivamo ob pivu na bencinski črpalki, ki - čudno - lahko še naprej prodaja alkoholne pijače, v domači kuhinji ali v parku na klopci, a to nekako ni isto. Ob istem šanku namreč srečaš vsakič iste posebneže; če je natakar dobre volje, ti mogoče celo izpolni glasbeno željo; šališ, zabavaš, hvališ, pa tudi žališ se lahko s popolnimi neznanci ali starimi znanci, pa ti tega nihče ne bo (preveč) zameril; če si redna stranka, lahko prestaviš televizijski kanal na poročila, šport ali bedno nadaljevanko, ki je všeč samo tebi, pri tem pa moraš računati tudi na plaz kritik iz ozadja. Skratka, si v dovolj, a ne preveč domačem okolju, saj slednje poleg ljubečih odnosov kakopak prinaša tudi večje odgovornosti. Seveda pa je lahko šank - tako kot vsako "zdravilo" - v prevelikih odmerkih hitro tudi poguba. In vso to grenko-sladko druženje v družbi barskih mušic na izjemno tenkočuten, človeški, ne preveč nostalgičen in ne preveč moralističen način odlično prikaže dokumentarec Krvav nos, prazni žepi, ki govori zgodbo o zadnji zabavi pred zaprtjem ene od lokalnih lasvegaških beznic. Če bi ustvarjalca Bill Ross IV in Turner Ross poznala Janeza Bončino, bi gotovo vključila njegovo kultno pesem, ki poje: "Vsak dan so iste teme, so kot življenjsko seme. In hvalimo se mi, da nismo kot vsi, ki so zaspali in se usodi vdali. Vsak dan ob istem šanku."
Garažni rok in jok
Še en tak hkrati intimen in hkrati družaben prostor, sicer bolj nagnjen v smeri zasebnosti kot javnosti, je garaža. V njej počivajo človekovi spomini, poteka njegovo delo, se sprošča in nabira osebna frustracija. Prijatelji in sosedi lahko pridejo kadarkoli na obisk, posedejo, spijejo enega kratkega (ali več njih), pomagajo pri delu, ga glasno komentirajo, ti parajo živce ali zgolj lajšajo samoto. V garažno življenje ruskih prebivalcev sibirske tajge nas mojstrsko postavi film Ljudje iz garaž ruske režiserke Natalije Jefimkine. Z minimalistično kamero, ostrim očesom in vrhunsko montažo nam vinjete o tamkajšnjih garažah razkrivajo veliko več o ljudeh kot o prostorih in stvareh. Iz lično urejene garaže benda pod vodstvom bobnarja, ki navzven deluje močni roker, navznoter pa skriva čutno, pesniško dušo, lahko le zaslutimo romantično vzdušje porajajoče ljubezni, za katero ne vemo, ali se bo razvila v lepo dvojino ali mučno ednino. Iz trdega dela in odnosa med nabiralcema starih kovin, ki vse razrežeta, reciklirata, zvarita in stopita, pri tem pa eden od njiju zvrne nemalo šilc vodke, drugi pa pokadi kopico cigaret, lahko le slutimo tesno prijateljstvo, ki si ga ne znata ali zmoreta priznati. Iz skrbnosti za piščeta in njihove iztrebke lahko le slutimo nežno predanost ogromnega, medvedu podobnega Romana, ki po tragični izgubi dveh žena išče svojo novo Julijo. V za Parkinsonovo boleznijo obolelem rudarju lahko le slutimo njegovo preteklo moč in obrtniško znanje, ki mu še zdaj zažari v pokvečenih očeh in umiri tresoče se roke, ko prime za orodje. "Ko greš noter, je temno, ko prideš ven, je temno. /.../ In še ta prekleta polarna noč!" Mogoče bi moral dedek Viktor tako globoko kopati vase, kot je vkopal garažo, ki se razteza kar štiri nadstropja pod zemljo. Takoj ko neha, premine, a vse kaže, da bo njegovo delo nadaljeval vnuk Dima, ki se je - tako kot njegov oče - z dedkom lahko družil samo v podzemlju z lopato v roki.
"Um vidi in sliši več kot oči in ušesa"
"Vržena sem v temo in tišino. A mnogi, ki vidijo in slišijo, so bolj slepi in gluhi od mene," je zapisala ameriška socialistka, feministka in borka za pravice ljudi s posebnimi potrebami Helen Keller. Čeprav je bila slepa in gluha, je jasno videla nepravičnost sveta, v katerem peščica privilegiranih izkorišča delo večine. Slepota in gluhota sta posledica revščine - kot pojasni Kellerjeva: tako fizično, saj je tudi sama izgubila vid in sluh zaradi nedostopnosti do zdravstvene oskrbe za njeno mater; kot mentalno zaradi pomanjkanja možnosti izobrazbe, prostega časa in politične moči zatiranih množic po vsem svetu. Zahtevala in dobila je pomembna socialistična dela v Braillovi pisavi - ustavilo se je pri anarhistu Bakuninu - in svoje znanje širila naprej med delavstvo, ki jo je vzelo za svojo junakinjo. Žal veliko premalo poznano zgodovinsko osebnost nam dokumentarec Nasmeh Helen Keller režiserja Johna Gianvita skuša približati skozi prizmo njenega doživljanja sveta, v katerem sta sluh in vid nadomestila um in politični angažma. Na začetku je zaradi nenavadnosti filmske forme in dostopnega materiala ter delno eksperimentalnega pristopa film sicer nekoliko nedostopen, a vsekakor se splača potrpeti in počakati na razsvetljenje, ki bo nedvomno prišlo: "Um vidi in sliši več kot oči in ušesa."
Glavna nagrada Punčki, posebna omemba Primeru spolne zlorabe
Mednarodna žirija v sestavi Nataša Bučar, Dragan Barbutovski in Ketty Nivyabandi je z glavno nagrado pod pokroviteljstvom Amnesty International Slovenije nagradila film Sébastiena Lifshitza Punčka. "Je tenkočutna in poglobljena študija stiske transspolne osebe, ki se sooča z občutenjem razkola med njenim biološkim spolom in spolom, s katerim se pri svojem bivanju identificira. Stiska je še posebej grozljiva zaradi dejstva, da gre za osemletnega otroka, majhno deklico, ki se sooča z nasilnim zavračanjem okolice, da bi sprejela njeno drugačnost," je zapisala žirija. Posebno omembo si je prislužil film Primer spolne zlorabe režiserke Alison Kuhn, ki je v luči nedavnih razkritij spolnega nadlegovanja na slovenskih fakultetah tudi za nas vedno bolj aktualen, saj razkriva prefinjene mehanizme moči in manipulacije, ki privedejo do vedno novih spolnih zlorab in molka okolice o njih. Organizator festivala Cankarjev dom je zaradi velikega zanimanja podaljšal spletno dostopnost filmov Punčka in Ujete v medmrežju do 4. aprila.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
