Muzikal Chicago na Kongresnem trgu 16. avgusta je izzvenel v duhu preteklih uprizoritev britanskega glasbeno-plesnega ustvarjalca Mykala Randala. Ker gre za tip predstave z manj zahtevno sceno ter sorazmerno majhno ekipo nastopajočih (šest glavnih vokalnih vlog ter deset članov ansambla), je bila izbira tega dela Johna Kanderja in Freda Ebba povsem upravičena. Čeprav v obdobje jazza postavljena zgodba, ki nosi naslov po zloglasnem ameriškem mafijskem mestu, temelji na resničnih primerih in sojenjih, ki jih je v istoimenski igri leta 1926 opisala Maurine Dallas Watkins, ostaja njena sporočilnost univerzalna. Še več, življenjske zgodbe deklet in žena, ki so "pravico" vzele v svoje roke, je v duhu dandanašnjih sodnih procesov zaradi zlorab in medijskih opominov o nepravični zapostavljenosti žensk na vseh področjih še posebno aktualna.
Instrumentalna podlaga, za katero je poskrbel glasbeni sestav pod vodstvom Alexa Parkerja, nameščen na zgornjem nivoju kabarejskega prizorišča, je bila suverena, celotna glasbena podoba pa zgledna. Ceili O'Connor in Madalena Alberto sta bili glasovno enakovredno prepričljivi kot naivna Roxie in prekaljena Velma. Tudi Gregory Haney se je z glasom in nastopaškim šarmom izkazal kot samovšečni odvetnik Billy Flynn, Alastair Brookshow pa je z iskreno odpetim songom Mr. Cellophane prepričal kot ponižno ljubeči in preračunljivo izrabljeni Amos. Ženski del ansambla je (tudi s solističnimi prispevki v songu Cell Block Tango) temperamentno popestril dogajanje, medtem ko je Johnnie Fiori kot Mama Morton kazala znake glasovne iztrošenosti. Jordan Lee Davies kot kameleonska novinarka Mrs. Sunshine je bil igralsko primeren, s svojim glasom v visokih ženskih legah pa nevarno opotekajoč se na meji med všečnim karikiranjem in nadležno glasovno agresivnostjo. Moški del ansambla je uspešno poosebljal testosteronski kontrast estrogeni prevladi, pa najsi je bilo to z razkazovanjem mišičastih teles (sicer skritih pod tanko plastjo tkanine) ali erotičnimi plesnimi gibi.
Kot edina tehnična pomanjkljivost predstave se je izkazala osvetlitev. Scena je temeljila na centralno postavljenem (v različnih barvnih odtenkih utripajočem) kabarejskem stopnišču, ki je z dodatno uporabo scenskih elementov na straneh nakazovala tudi preostala prizorišča (notranjost zapora, sodna dvorana ...). Scenski svetlobni elementi iz ozadja ter v rokah plesalcev premikajoče se neonske luči so bili v kontrastu s šibko centralno osvetlitvijo odra, predvsem sprednjega dela, moteče izstopajoči oziroma so ustvarjali občutek polteme.
Iskanje spiritualne tolažbe
Festivalski dogodek, napovedan kot "José Cura, tenor in skladatelj, z gosti" in izveden 25. avgusta na Kongresnem trgu, je odstopal od ustaljenih koncertov z velikimi opernimi zvezdniki. Ne le, ker ob dramatičnosti ni ponudil običajne popularne lahkotnosti ali ker se je vsestranski argentinski pevec, ki deluje tudi kot dirigent, skladatelj in režiser, predstavil z le eno samo klasično operno arijo, temveč zato, ker je bil večer v celoti religiozno obarvan. Osrednji del je namreč predstavljala njegova avtorska stvaritev, oratorij Ecce Homo, ki ga je skomponiral, nagovorjen z motivi Kristusovega pasijona, ter premierno izvedel s Praškim simfoničnim orkestrom leta 2017.
V prvem delu smo slišali pet odlomkov iz oper italijanskih skladateljev Giuseppeja Verdija in Pietra Mascagnija ter francoskega romantičnega skladatelja Camilla Saint-Saënsa. V arijah so se junaki obračali z molitvijo k bogu, kar je bila tudi rdeča nit večera. Z obema instrumentalnima deloma, uverturi k operi Moč usode ter intermezzu iz opere Cavalleria Rusticana, Simfonični orkester RTV Slovenije pod vodstvom Maria De Roseja ni izpolnil vseh pričakovanj. Kljub predpisanemu počasnemu tempu sta delovala zaspano razvlečeno, brez pravega emotivnega naboja. Sopranistka Elisa Balbo je zelo dobro odpela arijo La Vergine degli angeli, medtem ko smo pri Inneggiamoal Signor pogrešali večjo dramsko globino v glasu domače mezzosopranistke Nuške Drašček kot Santuzze ter veličastnost in polnost pri zborovskih glasovih (Zbor Slovenske filharmonije in Mladinski zbor RTV Slovenija). Slednjo pomanjkljivost je pripisati tudi ozvočenju zbora. José Cura se je s Samsonovim monologom Vois ma misère, hélas! izkazal.
Religioznost je bila še bolj očitna v drugem delu, ko se je Cura predstavil v zamaknjeni drži mesijanskega poslanca. V zgodbo Jezusovega zasmehovanja, izdajstva, križevega pota in križanja, ki nosi naslov po besedah Poncija Pilata: "Glejte, človek!" in ki se namesto tradicionalne glorifikacije osredotoča na človeško plat in občutke izdanega mesije, je vključil elemente gregorijanskega korala.
Petinštiridesetminutna stvaritev se je začela s kratkim govorjenim besedilom Nekoč živel je kralj (doživeta interpretacija Draščkove), ki so mu sledili v celoto povezani vokalno instrumentalni sklopi, v katerih so uporabljena sodobn(ejš)a glasovno izrazna sredstva. Izmenjujoči solistični deli - že naštetim solistom sta se pridružila basist Marcell Bakonyi in tenorist Peter Balczo - so z izjemo uvodnega Magnificata in sklepne Jezusove izpovedi kratki ter daleč od blagodejne spevnosti: intervali izven osnovnih harmonij kot izbruhi poudarjene kratke ekspresivne ali pritajeno trpeče fraze, pri katerih se zdi, da so zaradi dramske ekspresivnosti dovoljeni tudi nekonvencionalni glasovni eksperimenti (jamrajoč, trgajoč glas). Tudi paleta zborovske izraznosti je razširjena na zavijajoče ali padajoče fraze, šepetanje, govor in krike. Instrumentalna kulisa v skladu s karakterjem dela temelji na težkih, morečih ali bobnečih poudarkih in se le redko razvije v mogočnejše (in celoviteje spevne) dele.
V boju z naravnimi silami
V četrtek, 26. avgusta, se je Slovenski mladinski orkester pod vodstvom Žive Ploj Peršuh s pridruženo slovensko zasedbo Katalena spopadel z neugodnimi vremenskimi razmerami. Dežne kaplje, ki so pol ure po začetku koncerta Samo1Planet začele močiti poslušalce na polovično zasedenem Kongresnem trgu, so delno skalile vtis tega polnokrvnega glasbenega dogodka, ki ga lahko zgoščeno opišemo kot redko slišan in pohvale vreden spoj klasične instrumentacije, domačega etno naboja in mladostne energije. Slovenski mladinski orkester namreč sestavljajo mladi glasbeniki, stari od 12 do 22 let, Katalena pa premore nalezljiv avtentični naboj.
Samo1Planet je prinesel redko slišan in pohvale vreden spoj klasične instrumentacije, domačega etno naboja in mladostne energije
Program je obsegal dve instrumentalni stvaritvi povojnih domačih skladateljev, Danila Bučarja in Primoža Ramovša, ter priredbe slovenskih melodij in pesnitev v aranžmajski preobleki Matije Krečiča ter sodelovanju s Kataleno. Tako teksti kot glasba, sproščena ob tem kreativnem sožitju, so pričarali unikatno vzdušje. Če so se verzi "Reke, gore in vetrovi, čujte glas, ki govori" še posebej skladali z naslovom koncerta (in vremenom), so tisti drugi, kot recimo "Zrasle so visoke hiše, v njih prebivajo ljudje, sanjajo prečudne sanje, da so tukaj, da žive" pomenljivo opominjali na trenutno družbeno stanje in omejujočo civilizacijsko navezanost, motivi iz narodne ali ponarodele glasbene zakladnice pa dodatno vzbudili emocije.
Zasluge za to imajo enakovredno prav vsi nastopajoči, tako mladi glasbeniki, ki so se ob taktih glasbe sproščeno pozibavali (ali celo poplesavali, ko niso igrali), kot njihova vodja, ki je s širokimi gestami skrbela za ubranost med njimi samimi in s šestčlansko skupino, ki izvirno skrbi za oživljanje slovenske ljudske glasbe. Kot najbolj izrazite skladbe izpostavimo uvodno Ob Kolpi (D. Bučar), ki je zazvenela v vsej barvitosti, pa sproščeno razigrane Nore gobe (B. Narat), razživeti Inferno (A. Ivančič), rahlo zloveščo Pehtino pesem (B. Narat) in lirično Mojčino pesem (M. Kozina, B. Narat, P. Janežćič, T. Mihelič Syed) ter z zanimivim aranžmajem opremljeno Enci benci (T. Mihelič Syed), pri katerem se je zvesto (in premočeno) občinstvo odzvalo povabilu glasbenikov in skladbo, namesto z običajnim ploskanjem, popestrilo z dviganjem dežnikov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
