Matic Majcen
Film Inuo (Inu-Oh) so premierno prikazali na filmskem festivalu v Benetkah leta 2021, kjer je animator Masaaki Yuasa spregovoril tudi za Večer. Celovečerec sicer od takrat nikoli ni prejel redne distribucije v slovenskih kinih in ga niti niso prikazali na kakšnem festivalu, zato je njegova slovenska premiera tudi – televizijska. Film bodo v sklopu Cikla japonskega filma predvajali danes ob 23:10 na TV Slovenija 1.
Inuo je sicer izredno presenetljiv animirani film. Če bi pričakovali klasični japonski anime z zgodovinsko tematiko, bi se motili. Gre namreč za precej eksperimentalno, zato pa toliko bolj zabavno izkušnjo. Pripoved temelji na tradicionalnem izročilu srednjeveškega epa Zgodba klana Heike (Heike Monogatari), ki jo je leta 2016 v sodobno japonščino adaptiral avtor Hideo Furukawa. Masaaki Yuasa, eden osrednjih japonskih animatorjev, je zadevo takoj pograbil in jo adaptiral v celovečerni film. A ne na povsem neposreden način. Yuasa si je zgodbo o prijateljstvu med hendikepiranim plesalcem Inuojem in slepim glasbenikom Tomono predstavljal kot svojevrsten muzikal oziroma že kar rock opero, s čimer je staremu izročilu nadel povsem novo preobleko.
Zgodba nosi pomembno sporočilo
„V zgodovini obstajajo zgodbe, ki so se ohranile, mnoge druge pa so izgubljene,“ nam je film ob premieri v Benetkah predstavil Masaaki Yuasa. „Hideo Furukawa je pobral tiste zgodbe, ki so se ohranile in se je odločil, da bo iz tega gradiva napisal svojo knjigo. Gre sicer za prevod, ampak ta nova knjiga je tudi fikcija. Je kot roman, ki temelji na zgodovinskem epu. Temelji na resničnih dejstvih, a je avtor dodal tudi svoje elemente. Vsi nadnaravni elementi so seveda izmišljeni. To je storil zato, da bi te zgodbe spet krožile med ljudmi. To je tisti motiv, zaradi katerega je nastala knjiga, in to je tudi motiv, s katerim sem jaz naredil svoj film.“
Verjetno je šlo za podoben pojav kot takrat, ko so pojavili Beatli in je bila okoli njih množična histerija
V Evropi so te zgodbe popolna neznanka. Kako pa je na Japonskem? So to pripovedi, ki jih ljudje dobro poznajo? „Japonci seveda poznajo zgodbe iz obdobja klana Heike, ampak zgodbe o Inuoju pa ne. Gre za eno izmed teh zgodb, ki se je skozi zgodovino izgubila in mislim, da je dobro, da jih znova oživimo. Še posebej zato, ker nosijo pomembno družbeno sporočilo. Namreč to, da med nami obstajajo ljudje, ki so nevidni in drugačni. Tudi takšne ljudi je potrebno opaziti in zanje poskrbeti.“
Inuo kot srednjeveški David Bowie
58-letni Juasa se je kot izkušen animator, ki ustvarja že vse od konca osemdesetih let dalje, odločil za nadvse drzen pristop. Teza filma je namreč ta, da je imelo Inuojevo glasbeno ustvarjanje na občinstvo v 14. stoletju enak učinek, kot ga je imela rock glasba sredi 20. stoletja. „Zdelo se mi je, da je verjetno šlo za podoben pojav kot takrat, ko so pojavili Beatli in je bila okoli njih množična histerija. Tudi v vizualnem smislu sem ob ustvarjanju pomislil na izvajalce, kakršen je bil David Bowie.“
Japonskega animatorja zbodemo, naj razkrije svoje najljubše rock izvajalce, ki jih sam posluša v prostem času. „Všeč so mi skupine Unicorn, The Blue Hearts ali pa Happy End. Moram reči, da ne poznam vseh novih rock skupin, mi je pa ta tip glasbe vsekakor všeč.“
V filmu je tudi glasbena sekvenca, ki daje vtis, kot da gre za priredbo skladbe We Will Rock You skupine Queen, a Juasa pravi, da to ni bil povsem neposredni vpliv. „Glasba je bila narejena šele potem, ko je bila animacija že končana. Ker je bilo narisano, da občinstvo ploska z rokami, je pač ven prišel tak ritem, kot ga slišite.“
V zgodbi pomembno vlogo igra tradicionalni japonski inštrument biva – gre vrsto lutnje s štirimi strunami in telesom v obliki buče, ki še danes igra vidno vlogo v japonski kulturi. „Ta inštrument se danes še vedno uporablja ob pripovedovanju zgodb. Čeprav zdaj tega ne počnejo več slepi duhovniki, kakršen je v filmu Tomona, ampak običajni glasbeniki.“
Masaki nam je ob koncu pogovora poziral s knjigo Zgodba klana Heike, na podlagi katere je adaptiral film Inuo. „To čudovito naslovnico je narisal manga avtor Taiyo Matsumoto, ki je tudi razvil like v filmu,“ nam ob tem pove 58-letni filmar.
