(FILMSKA KRITIKA) Batmanovih Sedem

Matic Majcen Matic Majcen
05.03.2022 06:00

Novi Batman režiserja Matta Reevesa ponuja vrhunsko vizualno izkušnjo, ki pa jo v veliki meri spodkopava dejstvo, da zgodbo in ključne prizore ob pomanjkanju lastnega navdiha kopira iz prepoznavnega filmskega klasika.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Pattinson kot nova reinkarnacija Batmana v režiji Matta Reevesa 
Blitz

Superjunaški filmi so se po prelomu stoletja v grobem razdelili na dve veji. Na eni skrajnosti so spektakli studia Marvel, primarno namenjeni najstniškemu občinstvu, na drugi pa bolj realistični in izrazito avtorski filmi studia Warner Bros., kot so trilogija Vitez teme (2005–2012) Christopherja Nolana in Joker (2019) Todda Phillipsa, ki se predstavljajo kot artistični presežki z odkritimi ambicijami v sezoni nagrad. Novi Batman v režiji Matta Reevesa se že zaradi zaledja studia Warner Bros. uvršča na slednjo stran, in čeprav bi zatorej pričakovali, da se bo film navezal na Nolanovo trilogijo z istim superjunakom, pa celovečerec prej referira na Phillipsovega Jokerja. Oba filma se namreč zgledujeta po takoj prepoznavnem vplivu: če je Joker svoj navdih našel pri Scorsesejevem Taksistu (1976), potem ga novi Batman najde pri Fincherjevem Sedem (1995). S pomembno razliko. Pri Jokerju je šlo res zgolj na navdih, Reeves pa Fincherja dobesedno kopira.

A najprej se ustavimo pri pozitivni plati. Robert Pattinson se v črni preobleki predstavlja kot agresivnejša, bolj jezna reinkarnacija DC-jevega superjunaka. Petintridesetletni britanski igralec v franšizo prinaša nekaj takšnega, kar je Daniel Craig leta 2006 prinesel v Jamesa Bonda – opazno dozo grobosti in trdih pesti. Batman zdaj posluša grunge, s svojo temno pričesko in z nagnjenjem k darkerskemu ličenju pa bi lahko zlahka bil brat Lisabeth Salander iz Dekleta z zmajskim tatujem (2009/11). Tako Tako kot Pattinson tudi Zoë Kravitz svojemu liku vsekakor prinese avro stripovske ikoničnosti. Premik je viden tudi v estetskem smislu. Medtem ko so si Nolanovi filmi drznili pokazati Gotham podnevi, se Reeves obrne k temačni fotografiji z izdatnejšo uporabo zameglitev ozadja po zgledu žanrskih filmov 80-ih in 90-ih. Novi Batman v svojih 176 minutah zgradi izjemno gledljivo vizualno izkušnjo z obiljem mojstrsko postavljenih prizorov.

Reeves se je glede na svoje predhodnike pri studiu Warner Bros. zavedal, da je prizemljenost tisti ključni pojem, na katerem bo moral zgraditi novega Batmana. A če sta Nolan in Phillips imela jasno vizijo, kako preko realizma redefinirati franšizo in superjunaške filme nasploh, pa se je Reevesu ustavilo. Namesto da bi našel lasten pristop, je ta film tak, kot da je avtor pred snemanjem pogledal po svoji zbirki DVD-jev in se ustavil pri filmu, ki se mu je zdel najbolj privlačen za imitiranje. Zaradi izdatnega zgledovanja po Fincherjevem Sedem je Batman zdaj postal kriminalka z zgodbo o lovu na morilca. Ugankar (Paul Dano) je tu točno tisto, kar je bil John Doe (Kevin Spacey) v Sedem: zlikovec s kritičnim pogledom na družbo in sodobnega človeka, ki mu tudi gledalci dajo prav, a se vendarle oprijema povsem nesprejemljive metode za promocijo svojih pogledov. Tu je večina prepoznavnih prizorov iz Fincherjevega filma: tisti v knjižnici s klasično glasbo, vožnja v avtomobilu ob močnem deževju, vlak, ki gre mimo stanovanjskega okna, brskanje po morilčevih zapiskih pa njegov zadnji morilski podvig, ko je sam že za rešetkami. Reeves bo svoj film morda res promoviral kot poklon ameriški kinematografiji 90-ih let, a njegovemu filmu v primerjavi z Nolanom in Phillipsom močno primanjkuje tako izvirnosti kot inteligence, da bi pristop prepoznali kot pokončen ali kredibilen.

S tem, ko novi Batman želi biti aktualen in svojega Ugankarja zgradi kot nekakšnega teoretika zarote, podobnega tistemu Alanu Krumwiedu (Jude Law) iz Soderberghove Kužne nevarnosti (2011), pa se DC-jev superjunak še toliko bolj spotakne ob večno kritiko, ki na franšizo leti še iz stripovskih časov: da je Batman zgolj predstavnik globalnih elit (Jeff Bezos z masko!), ki se poskuša predstavljati kot pozitivec s tem, da po družbeni kataklizmi ponovno vzpostavlja poprejšnji status quo v obliki velikih družbenih neenakosti. Zanimivo bo videti, ali se bo po koncu promocijskega hajpa globalno občinstvo zavedalo, da v resnici gleda skopirano triurno kriminalko s povsem napačnim družbenim sporočilom. Kot v vsaki umetnosti je meja med poklonom in ponaredkom tudi v filmu zelo tanka in Reevesov Batman jo prestopi na preveč očiten način.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta