V zadnjem letu smo se dodobra nagledali filmov na vseh vrstah malih zaslonov. Predvajanje preko spleta se je med epidemijo za mnoge filme izkazalo kot zasilna rešitev, s katero so vsaj deloma pokrili prekinjeno distribucijo v kinih. A za mnoge režiserje na začetku karier je bil to vseeno hud udarec. Marsikateri odličen film je ostal brez odmevnih festivalskih premier in nagrad, ki v normalnih razmerah predstavljajo glavno odskočno desko na poti do slave in medijske pokritosti. Primer slednjega je tudi poljski film Švic (Sweat, 2020), ki ga je Art kino mreža Slovenije ta teden začela predvajati na svojem na novo vzpostavljenem servisu videa na zahtevo. Film režiserja Magnusa von Horna bi morali premierno predstaviti na lanskem festivalu v Cannesu, kjer bi se zagotovo potegoval za kakšno izmed nagrad, a se je moral po odpovedi dogodka zadovoljiti s "cansko značko", kakor so poimenovali te nesrečne filme, ki so zaradi epidemije ostali brez glamuroznega tretmaja.
Švic je film, ki se je zelo dobro umeščal v čas neposredno pred epidemijo, saj tematizira pomembne vidike spletnega influencerstva, v rokavu pa skriva tudi nekaj nenadejanih presenečenj. V ospredju pripovedi je Sylwia (Magdalena Kolesnik), fitnes motivatorka, ki jo na začetku spoznamo kot neke vrste utelešenje potrošniške plehkosti. Njeni nastopi se odvijajo v supermarketih, praktično vsaka ura je zapolnjena z objavami na instagramu, njeno življenje pa je nasploh eno veliko pehanje za fizično popolnostjo. A zaporedje dogodkov začenja vse to postopoma postavljati na glavo. Tukaj se von Horn v pripovedi posluži dveh temeljnih, a redko izpeljanih idealov izvrstne scenaristike: da mora pripoved izzvati gledalčeva pričakovanja in da mora iz svojih protagonistov narediti niansirane posameznike, ki presegajo preproste stereotipe.
Ne da bi izdali, kaj se v filmu zgodi, lahko rečemo le, da nam von Horn postreže z eno tistih pripovedi, ki se konča na povsem drugem mestu, kot se je začela. Film se razvije kot metulj iz gosenice in na koncu postane univerzalna zgodba o altruizmu, sočutju, dobroti in solidarnosti, ki iz človeka privrejo v najbolj nepričakovanih kritičnih situacijah, ne pa v monotonem teku rutinskega vsakdana. Poudarek na prekaljenem pripovedovanju je še toliko občutnejši, ker film dejansko nima nekih vizualnih ali estetskih pretenzij, temveč se v standardnem slogu rahlo tresočih kamer osredotoča izključno na podajanje zgodbe.
Magnus von Horn je gotovo eden najbolj nadarjenih evropskih filmarjev
Magnus von Horn, sicer Šved, ki je po diplomi na sloviti filmski šoli v Lodžu kariero nadaljeval na Poljskem, s tem filmom po ravno tako suverenem prvencu The Here After (Efterskalv, 2015) nadaljuje svojo prebojno pot na evropski filmski sceni. Odpoved premiere in redne distribucije filma Švic je sicer preprečila, da bi mu javnost odmevneje nadela status enega bolj nadarjenih evropskih filmarjev, a za tako veščega ustvarjalca ni prav nobenih skrbi, da tega ne bi bil deležen že s svojim naslednjim filmom.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
