Ena najbolj razveseljivih posledic preporoda televizije po prelomu stoletja je zagotovo ta, da so se zavoljo spletne distribucije povsem sprostile tudi razne časovne omejitve, ki so venomer zaznamovale televizijske serije. Namesto strogega formata 30-, 45- ali 60-minutnih epizod si lahko zdaj režiserji dajejo duška s pripovedmi, ki trajajo, kolikor je pač potrebno. Najbolj radikalno si je te svobode nedavno privoščil Nicolas Winding Refn, ko so epizode njegove desetdelne serije Prestar, da bi umrl mlad (Too Old To Die Young, 2019) trajale vse od 31 pa do 97 minut.
Prednosti te forme je zdaj začutil tudi britanski režiser Steve McQueen, ki nasploh izredno skrbno izbira svoje projekte. V minulem desetletju je posnel zgolj tri celovečerce: Sramota (2011) še vedno velja za njegovo veliko mojstrovino, z zgodovinsko dramo 12 let suženj (2013) je zmagal na oskarjih, medtem ko se je s filmom Vdove (2018) na svoj način pridružil valu feminizacije žanrskega filma kot odmev gibanja #MeToo. Njegova priključitev vse dominantnejši formi avtorske TV-serije je torej že vnaprej obljubljala vrhunski rezultat.
Naslov McQueenove serije Mala sekira (Small Axe) izhaja iz istoimenske pesmi Boba Marleyja iz leta 1973, v kateri je Jamajčan prepeval: "Če ste vi veliko drevo, smo mi mala sekira, pripravljena, da vas poseka." Slogan je od tedaj postal parola karibskih izseljencev po svetu in McQueen se v tem slogu osredotoča na življenja njihovih potomcev v Veliki Britaniji. Serija v petih delih, ki segajo od 60-minutnega srednjemetražnega filma pa do 128-minutnega celovečerca, prikaže pet različnih zgodb posameznikov, ki so se v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih v Angliji soočali z rasizmom in diskriminacijo s strani ksenofobno usmerjenih uradnih institucij. Zgodbe večinoma temeljijo na resničnih dogodkih: v epizodi Mangrove spremljamo sojenje devetim aktivistom, ki so jih s sumljivimi argumenti aretirali ob racijah v istoimenski karibski restavraciji, v Rdeči, beli in modri portret policista Leroya Logana (John Boyega), ki je močno prispeval k spremembam percepcije pripadnikov nebelskih ras v britanski policiji, v epizodi Alex Wheatle pa fascinantno življenjsko zgodbo resničnega pisatelja, razdvojenega med dve nacionalni identiteti.
Vendar pa je prav zadnja epizoda Izobrazba tista, ki z univerzalnim pozivom k mirnemu uporu poveže vse dotedanje niti. Pripoved spremlja vsakdan izjemno inteligentnega dečka, ki ga želijo šolske oblasti zaradi disleksije prestaviti v zanemarjeno šolo za otroke s posebnimi potrebami. Gre za 60 minut, v katerih McQueen zgosti vse svoje mojstrstvo: izjemno doživeto režijo, podprto s privlačno, retro vizualno podobo; fantastično usmerjane igralce, ki v gledalcu izzovejo močan čustven odziv, ter scenarij, ki neizprosno kritiko oblasti kombinira z nalezljivim optimizmom in vero v prihodnost. Dodatnega dokaza, da je McQueen sijajen režiser, ki obvlada vse plati filmske obrti, preprosto ne potrebujemo.
Vrhunsko filmsko doživetje, v katerem se apel k rasni enakopravnosti meša z ljubeznijo in toplino
Največja težava serije Mala sekira je v tem, da pravzaprav še enkrat več uprizarja pet variacij na že mnogokrat obdelano temo rasizma. Dejstvo, da se je tega lotil z varne retrospektivne razdalje in ne z neposrednim soočanjem z današnjim časom, seriji vzame nekaj veljave, če vemo, da nemalo režiserjev veliko bolj hrabro in izvirno naslavlja aktualne manifestacije tega problema (pomislimo denimo na filme Ladja Lyja v Franciji ali Jordana Peela v ZDA). Vendar pa McQueen to neposrednost vsekakor nadomesti z velikim osebnim angažmajem. V Mali sekiri spremljamo delo prvokategornega režiserja, ki tudi sam izredno čustveno doživlja gradivo, ki ga pripoveduje. Gledanje petih filmov Male sekire je vrhunsko filmsko doživetje, v katerem se apel k rasni enakopravnosti meša z ljubeznijo in toplino, kakršni redko vidimo na malih zaslonih.