Film je od nekdaj slovel kot umetnost, ki se najbolj slikovito in neposredno – pa čeravno nekoliko počasi – odziva na resnične dogodke v svetu, jih s tem kontekstualizira in predvsem osmišlja. Praktično vsaka pomembna novica slej ali prej doživi filmsko uprizoritev in prav zato je vprašanje timinga eno najpomembnejših pri načrtovanju filmskih projektov. Tretji celovečerni film Gorana Vojnovića Nekoč so bili ljudje je bil že od začetka zaznamovan z močnimi zamudami. Ne samo zato, ker je epidemija s svojimi zastoji prestavila lansko dokončanje filma, temveč ker izvirna predloga pripovedi, gledališka igra Jabolka in črnci italijanskega dramatika Tommasa Santija, sega nazaj v leto 2006.
Santi in Vojnović sta filmsko uprizoritev Jabolk in črncev postavila na alpsko tromejo med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. V središču pripovedi je dogajanje v družinski restavraciji, ki jo vodita ločena zakonca Leo (Francesco Borchi) in Tanja (Maruša Majer), skupaj s chefom Vučkom (Muamer Kasumović). Težave v alpskem raju pa se kmalu prelevijo v begunsko dramo, kjer morajo akterji sprejemati težke izbire med reševanjem lastne ali tuje kože. Nekoč so bili ljudje je film o razčlovečenju – na eni strani z vidika objektivizacije nemočnih beguncev, ki postanejo zgolj brezimenski tovor, še toliko bolj pa z vidika glavnih protagonistov, ki so v neprosperitetni družbi postavljeni v položaj, ko lahko s pritiskom na gumb odločajo o usodi obubožanih ljudi brez pravice do identitete. Vojnović nas spretno postavi v položaj sostorilcev, ko ljudskega tovora nikoli zares ne karakterizira ter nas raje postavlja v kožo tistih, ki odločajo o njihovi usodi, da s tem tudi sami začutimo njihove lastne težave in etične dileme.
Film se bolj, kot da bi se zatekal h kakšnim konkretnim dogodkom, čuti bližje žanrskemu okviru, kar je po ambicioznem prvencu Piran/Pirano (2010) še ena nenavadno samozavestna izbira za Vojnovića. Čeprav namreč 41-letni Ljubljančan slovi po svoji literarni izvrstnosti, pa je nad njegovimi režiserskimi sposobnostmi in odločitvami venomer visel velik vprašaj. Nekoč so bili ljudje je v marsičem njegov najboljši film in se ponaša z nekaj močnimi aduti, še posebej s sodelovanjem z direktorjem fotografije Milošem Srdićem, ki je temačno žanrsko kuliso serije Jezero učinkovito prenesel tudi v tokratni film. A tako kot oba Vojnovićeva prejšnja celovečerca je tudi Nekoč so bili ljudje prežet z nedorečenostmi, nekaterimi zelo presenetljivimi za tako prekaljenega pripovedovalca zgodb. Razmeroma kratkemu, 90-minutnemu filmu je mogoče očitati skromen razvoj glavnega protagonista, nekredibilne odločitve likov, dvomljiv kasting, zanašanje na žanrske klišeje, leno uporabo nediegetske glasbe, še enkrat več pa v ospredje stopi tudi nespretna uporaba nacionalnih jezikov. Film namreč izmenjaje uporablja slovenščino, italijanščino in bosanščino, kar ima sicer potencial zveste odslikave življenja na obmejnih področjih, pa vendar se Vojnović namesto čistega naturalizma na več mestih raje odloči za nekredibilne, očitno naučene pasaže knjižnega jezika.
Najbolj vprašljiva odločitev je kar tista prva, namreč, da je adaptacija Santijeve predstave sploh dobra ideja
Tista najbolj vprašljiva odločitev pa je že kar tista prva, namreč, da je adaptacija Santijeve predstave sploh dobra ideja. Po eni strani lahko res brez težav prikimamo spoznanju, da ta pripoved pove nekaj bistvenega o človekovi biti in njegovi (ne)humanosti v krempljih neizprosnega kapitalizma. A po drugi strani je filmu mogoče očitati ignoranco pred dejstvom, da je bila ta tematika močno obdelana v vseh nacionalnih okoljih, v katerih ima ambicije Vojnovićev film. Ne samo, da film nehote referira na naslove kot Rezervni deli (2003) Damjana Kozoleta in Tovor (2018) Ognjena Glavonića, temveč se priključuje izjemno izčrpnemu valu italijanskih filmov o beguncih, ki jih kinematografija sosednje države intenzivno raziskuje že vsaj od krize na otoku Lampedusa pred dobrim desetletjem. Ravno zaradi tega se film Nekoč so bili ljudje gleda kot zapoznela opomba tej tematski liniji, prav ta vidik neizvirnosti pa bo filmu onemogočil, da bi se dokopal do opaznejšega prostora pod mednarodnim filmskim soncem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
