(FILMSKA KRITIKA) Ocean kot metafora odraščanja

V filmskem svetu je zaradi globalne odmevnosti še toliko bolj zanimivo opazovati, kako se neka zanimiva pripovedna premisa iz ene uspešnice postopoma prelevi v trend, nato pa postane že kar samosvoj žanr. Še posebej ameriški film nam je v preteklih desetletjih na ta način dal kar nekaj vplivnih primerkov filmov o eksistencialnem boju posameznika proti družbi in naravi. Na podlago Ramba (1982) in Brodoloma (2000) s Tomom Hanksom se je po prelomu stoletja ta premisa začela preoblikovati v dokaj gosto poseljen podžanr, s filmi kot 127 ur (127 Hours, 2010) z Jamesom Francom, Zakopan (Buried, 2010) z Ryanom Reynoldsom, Marsovec (The Martian, 2015) z Mattom Damonom in Nevarnost iz globine (The Shallows, 2016) z Blake Lively.

A eden od tovrstnih filmov je tudi sam zase uspel vplivati na nastanek povsem samosvoje podlinije. V Vse je izgubljeno (All is Lost, 2013) se je Robert Redford v skorajda nemem filmu na jadrnici sam boril z oceanom - in ta eksistencialni recept je bil tako prepričljiv, da smo v zadnjih letih dobili še nekaj podobnih filmov, ki se odvijajo na jadrnicah: Edino morje ve (The Mercy, 2017), Izgubljena med valovi (Adrift, 2018) in sijajni Stiks (Styx, 2018). Pri Netflixu so bili očitno mnenja, da se ta linija še zdaleč ni izpela, in tako so minuli teden v svojo ponudbo uvrstili film True Spirit (2023). Preden bi film začeli obtoževati, da zgolj kopira recept naštetih predhodnikov, povejmo, da gre za adaptacijo istoimenske knjige avstralske avtorice Jessice Watson. Ta je v knjigi opisala svoj izjemen podvig, ko je pri šestnajstih letih kot najmlajša v zgodovini s svojo majhno jadrnico povsem sama obkrožila svet. Film avstralske produkcije se zdaj ponaša s povsem spodobno igralsko zasedbo, v vlogo Jessice Watson se vživi Teagan Croft (iz HBO-jeve serije Titani), v stranski vlogi pa najdemo Anno Paquin (Klavir, Možje X, Margaret).

Čeprav True Spirit sledi zelo podobni izpeljavi kot omenjeni filmi "jadrniškega" podžanra, pa se v svoji zasnovi od njih tudi že na prvi pogled razlikuje. Film režiserke Sarah Spillane se namreč ne spogleduje toliko z okviri psihološke drame ali trilerja, temveč ta žanrski okvir postavi v polje mladinskega filma. Izredno bogati metaforični in filozofski nastavki, ki jih nudi podoba osamljene jadrnice na morju, tukaj dobi nekoliko drugačen, manj brezkompromisen pridih. True Spirit drobno, roza jadrnico Jessice Watson tu prej prikaže kot metaforo najstništva, ocean pa prispodobo vseh ovir, ki jih mladostniki doživijo na poti do odraslosti – tega, kako se mlado dekle prvič odpravi na plovbo odraslemu življenju naproti, kjer jo čakajo "valovi v višini stolpnic", ki jih mora premagati, ne da bi se pri tem oprijemala starševske roke. Film v skladu s tem seveda tudi ton pripovedovanja prilagodi normam mladinskega filma. True Spirit se zato pravzaprav že gleda kot prijazen televizijski film, zapolnjen z znanimi, udarnimi pop komadi, ki segajo od Geronima skupine Sheppard do Bowiejevega Starmana.

Filmu True Spirit sicer manjka nekaj psihološke globine in prepričljivejše drame, da bi se s temi nekoliko drugačnimi izpeljavami lahko postavil ob bok filmoma, kot sta Vse je izgubljeno in Stiks. Režiserka tako s temačnejšimi trenutki Jessicinega potovanja kljub skoraj dvourni dolžini filma opravi presenetljivo hitro in mimobežno. Vseeno pa se film v luči svojega podžanra kaže kot zanimiv izdelek, ki demonstrira, kako lahko neka fascinantna premisa še naprej dobiva nove in nove oblike, vse do točke, da slej ali prej poseže na tako mainstreamovsko področje, kot je televizijski mladinski film.