Nastanek filma Annette sega približno desetletje nazaj in vsekakor terja nekaj dodatne obrazložitve. Brata Ron in Russell Mael, jedro glasbene skupine Sparks, sta v sklopu svojega neumornega raziskovanja glasbenih žanrov leta 2009 posnela svoj prvi pripovedni album Zapeljevanje Ingmarja Bergmana o hipotetičnem odhodu slovitega švedskega režiserja v Hollywood. Po kritiškem uspehu radijske igre sta želela s kanadskim režiserjem Guyem Maddinom posneti še film, a sta se nato med sestankovanjem leta 2012 v Cannesu mimogrede srečala s francoskim cineastom Leosom Caraxom. Občudovanje med glasbenikoma in režiserjem je bilo vzajemno, saj je Carax ravno tisto leto v Cannesu predstavljal svoj film Holy Motors (2012), v katerem je uporabil eno starejših pesmi skupine Sparks. Projekt z Maddinom se je izkazal za slepo ulico in je bil prekinjen, tisti s Caraxom pa je pognal seme in po devetih letih postal tisto, kar te dni v slovenskih kinih gledamo pod naslovom Annette.
Zares impresivno je videti, kako daleč je trojici ustvarjalcev s produkcijskega vidika uspelo pripeljati svoj projekt. Annette je francoski in evropski film na najvišjem možnem nivoju - poln ambicioznih scenografij, digitalnih učinkov ter z zvezdniško igralsko zasedbo. V vsakem primeru pa je tudi hibrid slogov obeh ustvarjalcev - na eni strani bratov Mael, ki s tem nadaljujeta svoje raziskovanje konceptualnega glasbenega albuma, na drugi pa Leosa Caraxa, ki podobno kot v Holy Motors tudi tukaj, preko zgodbe o nesrečnem zakonu med standup komikom Henryjem (Adam Driver) in operno pevko Ann (Marion Cotillard), išče predvsem metafore o stanju filma in umetnosti nasploh. Spomnimo, režiser se je s podobnim metaforičnim "zakonom" med dvema tipoma umetnosti poigraval že v filmu Holy Motors (tamkaj med Denisom Lavantom in Kylie Minogue). Annette se kot nekakšen kompromis med obema avtorskima dotikoma gleda kot bistveno bolj komercialna različica omenjenega filma ter vključuje dokaj enoznačno dramatično zgodbo o turbulentni psihologiji obeh zakoncev. Film se žanrsko uvršča v linijo nedavnih muzikalov, ki poskušajo javnosti znova bolj ali manj uspešno (Dežela La La na eni in Cats na drugi strani) približati to precej retro filmsko formo.
Problem filma Annette bolj kot v Caraxu dejansko leži v samem viru, pri ustvarjanju bratov Mael. Duo Sparks sicer letos tako po zaslugi filma Annette kot dokumentarca Edgarja Wrighta The Sparks Brothers (2021) doživlja velik revival, a njuno ustvarjanje v zadnjih desetletjih nikoli ni doseglo ustvarjalnih višav, kakršne sta dosegala na vrhuncu v 70-ih letih. Tudi Annette kot glasbeni album ponuja zelo malo zadovoljujočih glasbenih stvaritev in pravzaprav lahko brez težav rečemo, da vrhunce filma tvorijo trenutki, ko se brata zatečeta k samocitiranju svojih klasičnih komadov, kot sta Thanks But No Thanks (1974) in Bon Voyage (1974). Prav zaradi te odsotnosti močnih glasbenih momentov je film kompenziran s pretirano pretencioznostjo, ko svojo veličino gradi preko velikopoteznih igralskih in scenografskih bravur, te pa pogosto izpadejo brez tehtne vsebine.
Pozornost si zasluži že zaradi tega, ker poskuša drznejše ustvarjalske pristope uveljaviti na visokem produkcijskem nivoju, primerljivem z ameriškimi filmi
Kar pa ne pomeni, da film Annette ni pomemben za trenutni evropski film. Še več, kljub pomanjkljivostim je to morda celo najbolj izstopajoč evropski film letošnjega leta in si pozornost zasluži že zaradi tega, ker poskuša drznejše ustvarjalske pristope uveljaviti na visokem produkcijskem nivoju, primerljivem z ameriškimi filmi. Že samo zaradi tega bo film v sezoni nagrad verjetno deležen kakšnega visokega priznanja - peformans Adama Driverja bi bilo vsekakor nepravično spregledati -, a bo na dolgi rok vendarle obveljal kot filmska kurioziteta, ki bolj kot zadovoljujočo filmsko izkušnjo ponuja ne povsem realizirano zmes eksperimenta in popkulturnih zahtev po žanrskem prikrojevanju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
