Ko boste leta kasneje pogledali to fotografijo, boste še vedno čutili sonce na vašem obrazu in veter v vaših laseh, še vedno boste slišali te glasove okoli vas. Ali pa bo vse skupaj utonilo v pozabo. Za vedno." S temi besedami na začetku filma Fotograf (Photograph, 2019) nekoliko tavajoči Rafi (Nawazuddin Siddiqui) s svojim fotoaparatom lovi nove stranke in jim za 50 rupij ponuja fotografsko seanso pred veličastnim slavolokom Vrata Indije v Mumbaju. Nekega dne njegov glas ujame pozornost izgubljenega dekleta Miloni (Sanya Malhotra), ki se povsem zmedena postavi pred Rafijev objektiv, le da jo nato pozornost odvleče drugam, še preden fotograf natisne njeno podobo na papir. Rafi in Miloni gresta vsak v svojo smer, a ne enemu ne drugemu dogodek ne gre iz glave, dokler se kasneje znova ne srečata na ulicah Mumbaja in se tako v naslednjih sto minutah filma lovita, spogledujeta, pogovarjata, upata in nasploh ugibata, kam vodi njuno prijateljstvo, za katero oba čutita, da v njunem življenju predstavlja nekaj pomembnejšega od večine bežnih srečanj v tem večmilijonskem mestu.
Film Fotograf – mimogrede, ustreznejši in pravilnejši slovenski prevod bi moral biti Fotografija – nam tako ponuja tisoč in prvo ekranizacijo motiva fant sreča punco kot enega najosnovnejših izhodišč filmskega pripovedovanja nasploh. Vseeno pa se je težko znebiti občutka, da je tokratni film nekako zunaj svojega časa. Njegov osrednji platonski odnos prej spominja na nežnejše hollywoodske romance iz devetdesetih, kakršno sta uprizorila denimo Meg Ryan in Tom Hanks v Imaš pošto (You've Got Mail, 1998), kot pa na tipične ljubezenske zgodbe današnjega časa, ki po zaslugi ameriške pop kulture večinoma temeljijo na elementu telesne privlačnosti. Razlika je v tem primeru seveda v veliki meri kulturno zaznamovana – namen filma Fotograf je namreč ravno toliko kot poseganje po romantičnem žanru potopitev gledalca v indijski vsakdan, skupaj z vsemi normami in vrednotami tamkajšnje kulture. Tokrat sicer brez vsakršnega senzacionalizma in pornografije revščine, kakšna sta notorično zaznamovala filme kot Revni milijonar (Slumdog Millionaire, 2008). Razlog za takšno „kombinirano“ izhodišče se v veliki meri skriva v biografiji režiserja Ritesha Batre. 41-letnik se je morda res rodil v Mumbaju, vendar se je šolal v ZDA in je po velikem uspehu prvenca Okus po ljubezni (Dabba, 2013) že začel snemati dokaj visokoprofilne projekte, kakršen je Our Souls at Night (2017) z Jane Fonda in Robertom Redfordom. Tudi Fotograf pravzaprav ni povsem indijski film, saj je primarno financiran z ameriškim in nemškim denarjem, zato tudi v slogovnem smislu kaže očitne hollywoodske vplive, a vendarle z izrazito željo po nekoliko realnejšem prikazu življenja v Indiji. To ugotovitev bi morda lahko brali kot očitek, a Batri uspe karte obrniti v svoj prid. Njegova režija je vseskozi mojstrska in v dokaj linearen potek dogodkov vnese obilje vizualne dinamike, pri čemer mu močno pomaga karizma glavne igralke Sanye Malhotra, ki je s svojo kombinacijo naravne lepote in negotovosti srce tega filma.
Fotograf je morda res ljubezenska zgodba, a podaja izrazito humanistično sporočilo o tem, kako lahko sorodni duši spreminjata svojo okolico na bolje, četudi ne premoreta materialnega obilja. Batrov film s tem prikazom medosebnega spoštovanja k nam prinaša pripoved, kakršne so na zahodu pod kremplji materializma in seksualizacije družbe vse redkejše. Včasih preprosto potrebujemo tujo kulturo, da nas spomni, kaj se v ihti sodobnosti pri nas izgublja, in Fotograf to počne z zvrhano mero spretnosti in elegance.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
