(FILMSKA KRITIKA) Prepričljiva jugonostalgija

Toma Zdravković je bil eden nespornih poetov na jugoslovanski estradni sceni v zadnjih desetletjih pred razpadom države. S svojim nesrečnim zasebnim življenjem, polnim ljubezenskih ran, raznovrstnih odvisnosti in travm iz otroštva, je imel kaj povedati o vzponih in padcih običajnega človeka, njegove pesmi pa so zato dejansko izhajale iz najbolj bolečih kotičkov njegove duše. Vse to je predstavljalo naravnost idealen teren za to, da sta se Dragan Bjelogrlić in Zoran Lisinac odločila posneti biografski film o pevčevi življenjski poti, ki mu bo v kratkem sledila še razširjena različica v obliki osemdelne televizijske serije. Že film Toma sicer še zdaleč ne daje občutka kratkosti, saj s svojimi 140 minutami trajanja privzema obliko ambicioznejših biografskih filmov in se lahko v tem smislu celo primerja z mnogo dražjimi produkcijami iz zahodnih držav.

Celovečerec popisuje dve vzporedni pripovedni liniji iz Zdravkovićevega življenja: na eni strani čas v 60-ih letih, ko se je kot sramežljiv mladenič s pomočjo pevke Silvane Armenulić (igra jo Tamara Dragičević) prebijal na jugoslovansko estradno sceno, na drugi pa čas leta 1991, ko je ravno ob razpadu države zaradi hude bolezni razvil nepričakovan odnos s svojim zdravnikom (Peter Benčina). Igralec Milan Marić se izvrstno vživi v obe reinkarnaciji pevca in prav zato je nekoliko moteče, da poskakovanje med časovnima obdobjema spremlja nenehno navajanje letnice dogajanja, ki je tako ali tako razvidna že iz konteksta. Film se s svojo pripovedno strategijo poslužuje zdaj že nekoliko zastarelih postopkov glasbeno-biografskega žanra, ko v slogu filmov, kakršen je Ray (2004), demonstrira, kako so travme iz mladosti vplivale na protagonistovo glasbeno kariero. Kronološki vpogled v nastajanje pevčevih največjih uspešnic nekoliko spominja na plehkost filma Bohemian Rhapsody (2018), a prav ta vidik obenem pripomore tudi k temu, da se lahko v glasbo in dogajanje filma potopijo tako poznavalci Zdravkovićevega dela kot tudi tisti, ki se z njegovim opusom srečujejo prvič.

Če je pripovedovanje izrazito konvencionalno, pa toliko bolj navduši produkcijska vrednost filma. Bjelogrlić in Lisinac s pomočjo razkošne scenografije in kostumografije ter kančka digitalnih učinkov izredno prepričljivo pričarata čas, ki je nezmotljivo drugačen od današnjega. Film bi se lahko zlahka ponašal z opaznejšim političnim kontekstom, a sta režiserja prebrisano raje dala večji poudarek tistemu bolj pozitivnemu vidiku poustvarjanja vzdušja kavarniških zabav v nekdanji Jugoslaviji. V današnjem epidemičnem času, ko koncept medčloveškega stika postaja še toliko bolj tuj, nam film Toma prikaže, kakšna čudovita kultura spontanega druženja se je v procesu dolgotrajnih družbenih sprememb začela izgubljati. Pristop, ki bi ga še pred kratkim označili za nostalgičnega, tako zdaj že dobiva pridih kritike današnje vse bolj distopične realnosti.

Tomislav Zdravković se tako skozi film Toma pokaže kot pravo utelešenje tiste pozitivne plati nekdanje skupne države. Ko je ta izginila, je usoda hotela, da je skupaj z njo odšel tudi on. Tako filmska kot televizijska različica zgodbe bosta na zaslonih še dolgo časa živeli ne samo zaradi fascinantne biografije, temveč ker bosta v domove prinesli košček nekega preteklega časa, po katerem lahko danes bolj kot kdajkoli prej zgolj vzdihujemo.