Žanr znanstvene fantastike je v preteklem desetletju močno zaznamovalo ustvarjanje Christopherja Nolana. Predvsem po izidu njegovega filma Izvor (Inception, 2010) se je pojavilo nemalo posnemovalcev, ki so se navdihovali ne samo pri vsebini filma, temveč tudi pri njegovi scenografiji in posebnih učinkih. Pravzaprav pri studiu Warner Bros. še danes močno verjamejo, da je ta film odprl niše, ki še niso bile povsem raziskane, in dokaz tega je film Potovanje skozi spomine (Reminiscence, 2021), ki ga je omenjeni studio že vnaprej odkupil v distribucijo. Film je prvenec režiserke Lise Joy, ki je na sceno prodrla kot soustvarjalka HBO-jeve serije Westworld. In če kdo še dvomi o tezi o povezavi z delom Christopherja Nolana, razkrijmo še en pomemben podatek - da je Joyeva v zasebnem življenju soproga Jonathana Nolana, ki je svojemu starejšemu bratu pomagal pri opisani redefiniciji znanstvenofantastičnega žanra v zadnjih letih.
A vse te družinske povezave in podpora studia niso nujno dovolj za dober film in Potovanje skozi spomine je lep prikaz, kje lahko stvari pri projektu gredo narobe. Na prvi pogled sicer vse "štima". Tu je zelo dobra igralska zasedba s Hughom Jackmanom, Rebecco Ferguson (Misija: Nemogoče) in Thandiwe Newton (Westworld). Potem je tu še zgodba, ki se sicer očitno navdihuje pri filmih o sanjah, vzporednih realnostih in simulacijah resničnosti, kot so Zadnji dnevi (1995), Matrica (1999) in že omenjeni Izvor (2010). Hugh Jackman igra Nicka Bannisterja, možakarja, ki se v času po ekološki in vojni katastrofi ukvarja s ponujanjem podoživljanja spominov s pomočjo posebne naprave, ki mentalne podobe iz preteklosti naredi tako prepričljive, kot da bi se dogajale v resničnosti. Potem pa nekega dne skozi vrata njegovega studia vstopi privlačna Mae (Rebecca Ferguson), in seveda, Bannister se zaljubi, kar sproži zaporedje dogodkov, ki protagonista popeljejo v temačen svet prevar in nasilja.
Že iz tega sinopsisa je dotik dinastije Nolan več kot očiten, če vemo, da sta brata Jonathan in Christopher svoje filme praviloma umeščala v prav takšen pripovedni okvir klasičnega filma noir. In tu se začnejo težave. Filmu se pozna, da ima več kot dvakrat nižji proračun od Izvora (60 proti 160 milijonom dolarjev). Eno je, če lahko v glavno vlogo postaviš Leonarda DiCapria, drugo, če si lahko privoščiš "zgolj" Hugha Jackmana, ki ga bolj kot prvorazrednega superzvezdnika danes že povezujemo z liki globoko v srednjih letih. Potem je tu dejstvo, da je bil očitno manjši poudarek namenjen drugim vidikom filma, kot sta scenografija in kostumografija. Odločno prevelik del Potovanja skozi spomine se dogaja v monotonih interierjih in zaradi te nedinamičnosti tako kompleksna zgodba hitro postane neprivlačna. Da ne omenjamo še dejstva, da bi tudi posebni učinki lahko bili na mnogo boljšem nivoju, kakršnega tudi pričakujemo od visoko profiliranih studijskih filmov.
Film je v prvem vikendu predvajanja v ZDA prinesel najmanj prihodka v sodobni zgodovini ameriškega filma
Film Potovanje skozi spomine bo tako mimo zavesti občinstva šel kot eden neuspelih posnemovalcev aktualnih žanrskih trendov. Upamo lahko le, da to ne bo prehud udarec za samostojno ustvarjanje zakonskega dua Joy-Nolan, kajti že prvi dnevi po ameriški premieri so pokazali, da bi njun film utegnil biti celo zgodovinski fiasko. Ameriški mediji so ta teden poročali, da je film z dvema milijonoma dolarjev prihodka v ZDA imel najslabši otvoritveni vikend v sodobni zgodovini ameriškega filma. Dobra plat te porazne statistike? Dejstvo, da je studio ta film vzporedno poslal tudi na spletno videoteko HBO Max, bi lahko bil še en razlog, da bodo veliki studii kmalu uvideli, da dajanje prednosti spletnemu predvajanju ni škodljivo le za kinematografe, temveč tudi za prihodke studiev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
