Z današnjega vidika je bilo leto 2017 prelomno za rasno enakost v ameriški filmski industriji. Po mnogih očitkih, da so nominiranci in nagrajenci na oskarjih v neokusno prevelikem deležu belci, se je tistega leta preboj zgodil s presenetljivo zmago filma Mesečina (Moonlight, 2016), ki retrospektivno predstavlja simbolni obrat v obravnavanju te pereče družbene tematike v ZDA. Od tedaj so stvari torej nekoliko bolj enakopravne in tako v sezoni nagrad tudi letos nekaj afro-ameriških celovečercev kotira zelo visoko. Najmočnejši adut med njimi je vsekakor film Juda in črni mesija (Judas and the Black Messiah, 2021), ki je po premieri na festivalu v Sundanceu zdaj zaživel v spletnem okolju.
Film uprizarja resnično zgodbo o Williamu O'Nealu (LaKeith Stanfield), nepomembnem prestopniku, ki ga je FBI stisnil v kot in ga prisilil, da je zanje vohunil med Črnimi panterji, predvsem za njihovim voditeljem Fredom Hamptonom (Daniel Kaluuya). Film ima v tej izhodiščni premisi marsikaj skupnega s še enim nedavnim oskarjevskim nominirancem za najboljši film, Črnim KKKlanovcem (BlacKKKlansman, 2018) Spika Leeja. Najočitnejšo vzporednico v filmu večkrat izusti FBI-jev agent, ki Črne panterje na lestvici ekstremizma postavi v isti predal kot pripadnike Ku Klux Klana. Pri tem je seveda velika ironija, da je Hampton pod kroglami ameriških zveznih agentov padel v imenu - vojne proti nasilju.
A Juda in črni mesija je vendarle nekoliko manj komičen, bolj resno zgodovinsko usmerjen film kot Črni KKKlanovec. Njegova resnična ambicija je podati bolj niansiran pogled na boj za pravice temnopolte skupnosti v ZDA. Podobno, kot je zelo dober film Neke noči v Miamiju (One Night In Miami, 2020) prikazal raznolike strategije afirmacije te skupnosti, tako nam tudi zgodba o Fredu Hamptonu želi razgaliti resnične ambicije tega pomembnega voditelja. Pri Panterjih namreč še zdaleč ni šlo zgolj za nasilje, kot opisuje pregovorni stereotip, temveč za razsvetljensko širjenje blagostanja med temnopolto skupnostjo, kjer je bil dobršen del načrtov usmerjen v izobraževanje, ponujanje zdravstvene oskrbe in boj proti revščini. Prav z razgrnitvijo te plati Hamptonov končni padec izpade toliko bolj tragičen, še posebej, ker je teren za pogubno dejanje pripravil eden njegovih - njegov "Juda".
Pričakovan oskarjevski film, ki prisega na učbeniške prijeme, kot da bi se zavedal, da se tveganje na velikem odru pač ne obrestuje
Prav ta svetopisemska referenca iz naslova pa nas pripelje do primerljivega filma, ki se je pred dobrim desetletjem podobne zgodbe lotil z enakim arhetipskim okvirom. Novozelandski režiser Andrew Dominik je namreč odnos med junakom in njegovim rabljem mojstrsko razgalil v filmu Jesse James in strahopetni Robert Ford (2007). Režiserju Shaki Kingu z Judo in črnim mesijem ne uspe poseči na tako visok nivo, v veliki meri zato, ker se raje drži tradicionalnih žanrskih okvirov kriminalke. Prav zaradi tega prepleta žanra, zgodovine in večno aktualne tematike afro-ameriške skupnosti je Juda in črni mesija zelo pričakovan oskarjevski film, ki prisega na učbeniške prijeme, kot da bi se zavedal, da se tveganje na velikem odru pač ne obrestuje. Čeprav je to dobro izveden in poučen film, pa bi morebiten oskarjevski kipec za najboljši film vendarle bil nekoliko pretiran.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
