(FILMSKA KRITIKA) Tekma brez zmagovalca

Smučarske sanje niso film, ki smo ga želeli posneti, temveč film, ki se nam je zgodil." To so besede, s katerimi je mariborska režiserka Haidy Kancler na sredinem zaključku Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani gledalce nagovorila pred projekcijo svojega izvrstnega celovečerca. Smučarske sanje so v sredo očarale gledalce v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, brez dvoma pa bo film navdušil tudi vse, ki si ga bodo ogledali kasneje med redno distribucijo.

Že izhodišče projekta je namreč tako relevantno in opogumljajoče, da je zlahka razumeti, zakaj se je ustvarjalna ekipa ob vseh ovirah spustila v ta tvegani projekt. Vse skupaj se je začelo pri Ani Tasič, še eni Mariborčanki, ki je v slikovitem mestu Bamjan zahodno od Kabula v Afganistanu tamkajšnja dekleta v težkih razmerah učila smučarskih veščin na lokalnih hribih. Ko je šla nato Haidy Kancler v Bamjan na lastne oči preverit to lepo prizadevanje, se je iz tega rodila ideja o neki še večji zgodbi, okoli katere je tudi zasnovala filmski projekt. Kaj, če bi tri najbolj nadarjena dekleta pripeljali k nam, v Evropo, jim priskrbeli popolno opremo, jih vpisali na tečaj smučanja v vrhunskih razmerah ter jih na koncu poslali na izpit za učiteljice smučanja, da bi se nato lahko vrnile v Afganistan in bi svoje znanje prenašale naprej na tamkajšnje otroke? Zgodba zveni pravljično, povsem hollywoodsko.

Pod vodstvom novomeškega Studia Virc, s sodelovanjem finskega in avstrijskega koproducenta ter z dodatkom cele vrste institucij, ki so prispevale finančna sredstva, je kmalu postala tudi izvedljiva.

Vendar pa je, kot se to pogosto zgodi pri dokumentarnih projektih, vmes stopilo življenje. Po prihodu deklet v Slovenijo in Avstrijo se je začela pisati neka povsem druga zgodba, ki ni ustrezala vnaprejšnji pravljični sliki o tem, kaj lahko dekleta dosežejo in kaj jim naše okolje sploh lahko ponudi. Film Smučarske sanje se tako prelevi v pripoved o trku dveh povsem različnih kultur, dveh oddaljenih členov na lestvici globalne porazdelitve bogastva, gledalci pa smo povabljeni na spremljanje te trnove poti skozi nepričakovane pripetljaje, ki so se zgodili med bivanjem afganistanskih deklet v našem okolju.

Največja odlika filma je ta, da se kljub slovenski provenienci gleda kot mednarodni projekt, ki obravnava neko pomembno globalno temo, kar je sicer naravnanost, ki jo ponavadi vidimo pri dokumentarcih iz bogatejših zahodnih kinematografij. Kanclerjeva je s svojo ekipo kljub nenehnim spreminjajočim se okoliščinam zavzeto sledila dogodkom ter sestavila napet narativ, ki bi ga lahko zaradi tesnega spremljanja protagonistk ravno toliko kot za dokumentarec označili za igrani film v slogu "direct cinema" z naturščiki v glavnih vlogah.

Tisto, kar se je filmu "zgodilo", kot je film najavila režiserka, je sicer dodobra porušilo njegov začetni idealizem, a je hkrati ustvarilo zelo trezen vpogled v problematiko neenakosti v sodobnem svetu. Film Smučarske sanje zato nenehno vzbuja občutke nelagodja in mu je na več mestih mogoče do določene mere očitati tudi neobčutljivost pri obravnavi deprivilegiranih družb, pa vendar je obenem to tudi njegova prednost. Še posebej pri dokumentarcih iz zahodnih držav redko vidimo tako brezkompromisno soočenje s problemom kulturnih razlik, saj zaradi delikatnosti mnogi vidiki te tematike pogosto ostajajo neizrečeni. Tega se film Smučarske sanje ne boji in na koncu ustvari nemirno pripovedno linijo, v kateri ni nič zgolj črno ali belo in kjer je vsakega udeleženca mogoče obsojati ali pa ga razumeti. Več o tem zelo dobrem celovečercu je težko povedati, ne da bi izdali preveč o poteku dogodkov, v povzetku je moč reči le to, da so Smučarske sanje zagotovo film, ki tvori še en pomemben košček v vse impresivnejšem mozaiku novega kakovostnega vzpona slovenskega filma.