(FILMSKA KRITIKA) Visokoproračunski B-film

Filmi nemškega režiserja Rolanda Emmericha ponujajo eno najbolj predvidljivih izkušenj, kar jih premore sodobna filmska industrija. Filmi tega 66-letnega veterana se že vsaj tri desetletja eden za drugim v veliki meri oprijemajo enake premise: najprej svetu preti apokaliptična katastrofa, nato se globalna skupnost poveže in najde rešitev, nakar je na koncu svet – sicer s posameznimi žrtvami – ponovno rešen. To smo videli v Dnevu neodvisnosti (Independence Day, 1996), v Dnevu po jutrišnjem (The Day After Tomorrow, 2004), v 2012 (2009) in kasneje spet v Dnevu neodvisnosti: Novi grožnji (Independence Day: Resurgence, 2016). Čeprav je Emmerich v svoji dolgi karieri, ki traja od leta 1984, snemal tudi filme drugih žanrov, pa ga danes povezujemo prav s takšnimi šablonskimi filmi katastrofe.

Zdaj je na spored prišel še Padec Lune (Moonfall, 2022), ki znova sledi enakemu receptu. Emmerich se je tokrat vidneje obrnil k sferi teorij zarote in si je zamislil scenarij, po katerem Zemlji grozi iztirjena Luna zaradi aktivnosti nezemeljskih bitij v obliki velikanskih digitalnih črvov. Že ta premisa jasno priča, da je Emmerichu začelo zmanjkovati otipljivih znanstvenofantastičnih premis iz prej omenjenih filmov in da se dandanes raje zateka k bolj za lase privlečenim fantazijskim scenarijem.

Padec Lune pa ne samo, da do potankosti sledi strukturi dosedanjih Emmerichevih filmov, temveč ga lahko zaradi njegove plehkosti označimo že kar za nekakšen visokoproračunski B-film (film je stal 146 milijonov dolarjev). Celovečerec v tem slogu brezsramno krade od klasikov znanstvenofantastičnega žanra, pri čemer je uvod bolj kot manj kar skopiran iz Cuaronove Gravitacije (2013). Tu so za lase privlečeni prizori, ki nimajo nobene povezave s kakršnokoli znanostjo ali nasploh z otipljivo izkušnjo sveta. Še toliko bolj pa gre Emmerichu zameriti, da svoje filme dandanes pojmuje kot vnaprej postavljeno pripovedno strukturo, v katero so liki vanjo umeščeni kot brezčutne vojaške figurice, ki jih v skladu z napisanim načrtom okorno premika po mizi. Dialogi in interakcije med igralci so namreč tako nenavdahnjeni in zreducirani na najnujnejše izmenjave, da jih prekašajo celo televizijske telenovele. Če nekateri filmi vsaj poskušajo zakriti dejstvo, da so nastali zaradi ustvarjanja dobička v multipleksih, potem se Emmerich z ignoriranjem karakterne globine in splošne kredibilnosti že skorajda norčuje iz svojih gledalcev.

Film pa vsaj po eni strani upraviči svoja pričakovanja. Če morda res ni pričakovati, da bo Padec Lune imel dramsko kakovost, pa celovečerec vsaj ponudi obilico spektakularnih apokaliptičnih pejsažev, ki najbolje učinkujejo prav na velikih platnih kino dvoran. Zaradi očitnega poudarka na tej strani gre torej za izdelek, ki prej spominja na vožnje v zabaviščnih parkih kot pa na pripovedno filmsko umetnost. Svet se spreminja, le Emmerich torej ostaja isti. V vsem dobrem – a večinoma slabem –, je tudi Padec Lune točno takšen film, kot bi ga pričakovali od nemškega veterana filmov katastrofe.