Dandanes jih v mestih vidimo že skorajda na vsakem koraku – večinoma mlajše fante in dekleta z velikim kvadratnim nahrbtnikom, ki s kolesom dirjajo po ulicah in ne glede na vreme dostavljajo obroke, ki smo jih zgolj z nekaj kliki naročili iz udobja lastnega doma. Kljub prijaznim nasmehom, s katerimi morajo pospremiti dostavo, nekje v sebi vemo, da je njihovo delo vse prej kot sijajno ter da je zaznamovano z nizkim plačilom, odsotnostjo vsakršnih delavskih pravic in večno tekmo s časom. Dokumentarni film Delo na zahtevo (The Gig Is Up, 2021) se ukvarja prav s tem fenomenom, ki je v zadnjem času z velikimi koraki vstopil tudi na naše tržišče. Režiserka Shannon Walsh film uvede s podatkom, da gre za svetovno industrijo v vrednosti pet bilijonov dolarjev, ki pa je vendarle del nekega dolgotrajnega procesa, ki gre vse bolj na škodo delavcev na koncu zaposlovalne verige. Film nam širšo sliko tega trenda podaja preko dveh vzporednih pripovednih linij. Na eni strani so tu travmatične zgodbe, ki jih pripovedujejo delavci z vseh koncev sveta. Za obveznimi nasmehi se pogosto skrivajo hude socialne stiske, povzročene kot posledica delavnega razmerja, ki sprva na zvit način vzbuja optimizem, sčasoma pa se večkrat prelevi v pravo nočno moro. Ponekod, denimo na Kitajskem, ti delavci že skorajda spominjajo na vojaške odrede, ki jih urijo na strogo organiziranih množičnih treningih, kjer se učijo svetih načel posameznega poklica.
Potem pa je tu še tisti obvezni del tovrstnih dokumentarcev, ki vse skupaj zaokroži v zadovoljivo celoto. V filmu namreč nastopajo tudi analitiki, ki izpričane zgodbe postavijo v širši, globalni kontekst. Ne samo, da gre za hitro rastočo dejavnost, še toliko bolj problematičen je sistem manjšanja stroškov in izogibanja davkov, ki ga podpirajo celo države same in je podrejen enemu samemu načelu – kratkoročnim dobičkom tistih, ki sedijo na vrhu piramide. Ko imamo pred sabo celotno sliko, se pred nami pokaže že skorajda distopična prihodnost, v kateri je vojska podrejenih primorana igrati po notah nevidnih veljakov, ki se skrivajo za navidez prijaznimi digitalnimi aplikacijami.
Še eden v vrsti dokumentarcev, ki s poglobljenim obravnavanjem tematike osmišljajo svet okoli nas
Film Delo na zahtevo, ki je te dni dostopen preko spletne ponudbe slovenske Art kino mreže, se tako kaže kot še eden v vrsti dokumentarcev, ki s poglobljenim obravnavanjem tematike osmišljajo svet okoli nas. Morda je v tem primeru nekoliko bolj očitno, da kanadska režiserka ni imela na voljo takšnega proračuna, kakršnega je nedavno s podobnim pristopom pokazal sijajni dokumentarec Pritisk (Push, 2019), a je njen oris problematike s srčnim pristopom vseeno zadovoljivo zaokrožen. Ne nazadnje film na samem koncu ponudi tudi tisti pomemben dodatek v obliki konkretnih predlogov, kako rešiti problematiko tovrstnih zaposlitvenih odnosov. Mnogi delavci se namreč prav zaradi potiskanja na družbeni rob povezujejo v sindikate ter vse pogosteje s skupnimi močmi izvajajo pritisk na podjetja in na zakonodajno oblast. Prav takšne analize in konkretni predlogi, ki posegajo v naš konkretni vsakdan, so največ, kar lahko ponudijo dokumentarni filmi, in Delo na zahtevo je še eden tistih socioloških dokumentarcev, ki presegajo pomembnost običajnih filmov na sporedu naših kinematografov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
