(FILMSKA OBLETNICA) Vampir, ki straši že sto let

Če kritiki in cinefili praktično pri vsakem starejšem filmu opazimo vsaj kakšen element, ki ga je načel zob časa, pa Nosferatu (1922) svojo nesmrtnost jemlje dobesedno. Ne samo, da gre za film, ki je dolgoročno zaznamoval tako žanr grozljivke kot tudi linijo filmov o vampirjih, temveč gre za res redek primer nemega filma, pri katerem odsotnost zvoka in nizka kakovost slike nista pomanjkljivost, temveč aduta, s katerima tudi gradi svoj učinek groze.

Pojem groze je vsekakor ključen tudi za razumevanje časa, v katerem je film nastal. Leta 1919 je bila Nemčija po podpisu Versajske mirovne pogodbe na dnu. Država se je morala odreči delu svojega ozemlja in plačevati visoke reparacije, zavladala je inflacija, z njo revščina, materialna kriza je povzročila še tisto moralno. A v tem vzdušju so nemški umetniki ustvarili nekaj najbolj navdihujočih del 20. stoletja. Po slikarstvu, literaturi in gledališču je s celovečercem Kabinet dr. Caligarija (1920) tudi v film vstopil ekspresionizem kot estetsko gibanje, ki z izumetničenimi scenografijami, pretiranimi igralskimi gestikulacijami in tematiko groze slikovito uteleša notranjo stisko, ki jo je doživljalo nemško prebivalstvo.

Zaradi tega ozadja danes kar malo pozabljamo, da je Nosferatu vendarle nastal kot – komercialni projekt. Producent Albin Grau ga je izbral za prvo produkcijo pri svojem na novo ustanovljenem podjetju Prana Film. Grau je kot velik pristaš okultizma želel posneti serijo filmov o mejnih oblikah znanosti in je zato za začetek izbral adaptacijo Drakule, romana Brama Stokerja iz leta 1897, ki takrat še zdaleč ni bil tako splošno znan občinstvu kot danes. A ker Grau niti približno ni imel sredstev, da bi uradno odkupil pravice za uprizoritev, je ubral najbolj direktno bližnjico – odločil se je, da bo preprosto spremenil imena likov v zgodbi, strukturo pripovedi pa je bolj ali manj prepisal iz Stokerjevega romana.

Zasluge, da je iz tako preračunljivega ozadja nastala velika mojstrovina, pa gre pripisati predvsem režiserju Friedrichu Wilhelmu Murnauu, ki je bil takrat na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Čeprav ne gre za njegovo zgodbo, pa je težko zgrešiti dejstvo, da se Nosferatu izvrstno vklaplja v tematsko linijo njegovih filmov (Zora, Mestno dekle, Tabu), v katerih uporablja motiv zunanje sile, ki ruši ljubezen med moškim in žensko. Obstajajo domneve, da je pri tem v resnici šlo za nekakšno metaforično manifestacijo njegove homoseksualnosti. Prav zaradi tega osebnega vložka je končni rezultat tako mojstrski in je mladim filmarjem še danes v navdih pri učenju o gradnji vzdušja in posredovanju vizualnih metafor.

Nosferatu je ob izidu naletel na zelo pozitivne kritike, a tudi na zelo slab odziv občinstva. Ker je šlo za finančni fiasko, je bil to tudi edini film podjetja Prana Film. A kot že to ne bi bilo dovolj, je pred bankrotom sledil še en udarec. Oglasila se je namreč Florence Balcombe, vdova slovitega pisatelja, ki se je z (upravičenimi) očitki o plagiatorstvu z vso silo spravila nad filmarje. Po dobljenem sodnem primeru je dosegla, da so začeli uničevati vse obstoječe kopije filma. Albin Grau je vendarle imel aduta v žepu: s sojenjem je zavlačeval tri leta in v tem času so se kopije filma med distribucijo že tako razširile po celem svetu, da ni bilo mogoče izslediti vseh. Prav tej potezi se moramo zahvaliti, da se je ta mojstrovina ohranila tudi za današnje gledalce.

Dolgoročni vpliv filma je bil ogromen. Najlepši primer: Nosferatu je kot prvi film v zgodbo vpeljal element škodljivosti sonca na vampirja, saj tega v Stokerjevem romanu še ni bilo. Nosferatu še zdaleč ni bila prva grozljivka v zgodovini filma, je bila pa zagotovo prva v smislu, da tudi stoletje kasneje pri gledalcih še vedno vzbuja enak učinek srhljivosti in groze kot ob izidu.