(GLASBENA OBLETNICA) Zadnji vzpon moža v črnem

Vsi se spominjamo prizora, ki smo ga ničkolikokrat gledali na televizijskih zaslonih. Johnny Cash stopi na oder, da bi z June Carter zapel pesem Jackson, nakar June pred občinstvom prosi za roko. Ona privoli in filma je konec v tipičnem hollywoodskem happy endu. Film Hoja po robu (Walk the Line, 2005) je dve leti po smrti Johnnyja Casha res storil ogromno za popularnost tega glasbenika med mlajšo generacijo, pa vendar je povedal zgolj delček celotne zgodbe. Film se konča leta 1968, ko je imel Cash komaj 36 let, kar pomeni, da prikaže zgolj prvo polovico njegovega življenja. Cash pa je, kot največji mojstri pripovedovanja, eno svojih najboljših epizod prihranil prav za konec.

Po uspehu je znova nastopila kriza

Dejstvo je namreč, da Cash po triumfu ob koncu 60. let ni za vedno ostal tako uspešen in priljubljen glasbenik, kot je soditi iz filma. V 70-ih je začela njegova kariera počasi drseti navzdol in je dno dosegla v 80-ih. Glasbenik je moral preživljati vse številnejšo družino in skrbeti za svoj mogočni imperij, za kar je bil potreben reden tok denarja. Tega je priskrbel s sledenjem pričakovanjem najširšega občinstva: snemal je TV-oddaje, pel božične in otroške pesmi. Če bi želeli poiskati pesem, ki uteleša, kako nizko je padel v ustvarjalnem smislu, na youtubu poiščite videospot za pesem The Chicken in Black (1984), nekakšno samoparodijo in znanstveno fantastiko v eni pesmi, o kakršni ne bi pričakovali, da bi se je lotil takšen velikan country glasbe. Ker je prodaja njegovih albumov začela upadati, se je založba Columbia (ki jo je sam pomagal postaviti na noge) leta 1986 odločila, da po 28 letih ne bo več podaljšala pogodbe z njim.

Za nameček so se v Cashevo življenje prvič prikradle resne zdravstvene težave. Leta 1990 se je rutinski poseg na zobu prelevil v nočno moro. Oteklina je trajno poškodovala njegovo čeljust, zaradi česar je imel od tedaj rahlo povešen obraz. Začele so se tudi težave s srcem, in ko je ob neki priložnosti staknil še pljučnico, je njegovo življenje že ob koncu 80-ih viselo na nitki.

Upanje mu je dala mlajša generacija

A Cash je prestal tudi to težko preizkušnjo, in ko je nekoliko izgubljen taval v iskanju nove ustvarjalne smeri, se je pojavil žarek upanja. Slutnjo, da bi se stvari utegnile spremeniti, je prineslo dejstvo, da so mladi glasbeniki začeli posnemati njegov slog. Eden takšnih je bil Nick Cave, ki je praktično celo svojo kariero zgradil na podobnem pristopu temačnosti z biblijskimi motivi.

Tisti pravi znanilec novega vzpona pa je bilo bežno sodelovanje s skupino U2, potem ko je Casha povabila na sodelovanje pri pesmi The Wanderer z albuma Zooropa (1993). V njej slišimo nekega novega Johnnyja Casha - tistega, ki se vrača k svojemu izročilu in iskanju lastnega sebe, a s sodobnim producentskim dotikom, ki je bližje novim generacijam poslušalcev. In prav ta potencial je v Cashu prepoznal Rick Rubin.

Čudak in genij v eni osebi

Producent Rick Rubin je imel komaj 29 let, ko je Casha leta 1993 povabil k sodelovanju, a je imel za sabo že več kot impresivno kariero. Rubin je vedno bil ekscentrik, ki ravno toliko verjame v ezoteriko kot v moč glasbe. Leta 1984 je soustanovil založbo Def Jam, pri kateri je z izvajalci kot LL Cool J, Beastie Boys in Public Enemy močno pomagal pri preboju rapa v mainstream. Prav on je denimo posnel prelomni duet Walk This Way skupin Run DMC in Aerosmith. Ko je leta 1988 zapustil založbo, je želel preseči sloves raperskega producenta in se je lotil produciranja rock izvajalcev, kot so Red Hot Chili Peppers, Danzig ter The Black Crowes. S Cashem je želel stopiti še korak naprej v evoluciji svojih sposobnosti in je potencial za to videl v pozabljenem country zvezdniku. Johnny Cash ni imel ničesar izgubiti in je producentu dal priložnosti, da skupaj z njim ustvari nekaj drugačnega.

Rubin je bil venomer pristaš minimalizma v glasbeni produkciji in se je istega pristopa držal tudi pri Cashu. Umaknil je vso vokalno in inštrumentalno navlako ter je pevca pred mikrofon postavil povsem samega. Dogovorila sta se, da bo vsak izmed njiju predlagal svoje pesmi za uvrstitev na album. Cash je prinesel svoje stare pesmi, kot je Delia's Gone, Rubin pa priredbe skladb popularnih rock skupin, ki bi z legendarnim vokalistom dobile nov pomen. Album American Recordings (1994) je večinoma nastal v štirih dneh, ki sta jih producent in glasbenik preživela skupaj na Rubinovem domu v Los Angelesu. Na njem Casheve pesmi, med njimi Delia's Gone, stojijo ob bok priredbam, kot sta Down There by the Train Toma Waitsa in Thirteen Glenna Danziga.

Rubin se je še kako dobro zavedal, da je ključ do reinkarnacije Johnnyja Casha tudi v oblikovanju in vizualni podobi albuma. Naslovnica albuma ima zato namenoma sodobnejši pridih, s sepia fotografijo in uporabo velikega fonta. Poleg tega je v videospotu za singl Delia's Gone v glavni vlogi nastopila Kate Moss, režiral pa ga je Anton Corbijn, znan po svojem delu s skupino Depeche Mode.

Eksperiment je uspel. American Recordings je album, ki je Casha približal generaciji MTV-ja in takratnemu valu rock in grunge glasbe. Dobil je ovacije kritikov in osvojil grammyja. Med njegovimi velikimi oboževalci je bil Johnny Depp, Cash pa je imel priložnost nastopiti na festivalu v Glastonburyju pred 50.000 gledalci.

Zdravje mu znova ni stalo ob strani

Ko bi Cash lahko šel na zmagoslavno turnejo, pa je sledilo novo poslabšanje zdravja. Do takrat je imel na zatečeni čeljusti že 34 operacij, poleg tega so mu zdravniki diagnosticirali še obliko Parkinsonove bolezni. Imel je tudi diabetes in astmo. Naenkrat je začel izgubljati vid in sluh. Leta 1997 je bil po dvanajstdnevni umetni komi zaradi pljučnice znova na robu smrti. V tistem obdobju se je naenkrat tako postaral, da so za naslovnico tretjega albuma Solitary Man (2000) raje uporabili starejšo fotografijo, da poslušalci ne bi videli, v kako krhkem stanju je.

A Cash se ni predal in se je znova postavil na noge. Prav ta šibkost je bila tista, ki sta jo z Rubinom prelevila v njegov zadnji triumf, album The Man Comes Around (2002). V videospotu za singl Hurt, priredbo pesmi skupine Nine Inch Nails, se je z June odločil odkrito pokazati pešanje svojih moči. Sloviti videospotovski režiser Mark Romanek je zaprti glasbenikov muzej, ki ga je močno poškodovala poplava, uporabil kot čustveno metaforo glasbenikovega obžalovanja preteklosti. Hurt danes velja za enega najboljših videospotov vseh časov. Postal je velika uspešnica, osvojil grammyja za najboljši video, vendar pa je bilo vsem jasno tudi, da se z njim Johnny Cash počasi poslavlja od tega sveta.

Ustvarjal je vse do konca

To se je kmalu res udejanjilo, a na presenečenje vseh je s tega sveta prej odšla njegova June. Maja 2003 so se po rutinski operaciji žolčnika razkrile težave s srcem, zaradi katerih ni prestala operacije. Cash je bil zlomljen. A moč mu je še naprej dajalo snemanje novih skladb. Rubinu je takrat rekel: "Želim delati vsak dan in hočem, da imaš vsak dan pripravljen material zame. Ker če ne bom imel pred sabo nekaj, na kar se bom lahko osredotočil, bom umrl." Rubin in Cash sta posnela ogromno materiala, a štiri mesece po soprogini smrti je nehalo biti tudi njegovo srce.

Rick Rubin je z ustvarjenimi posnetki po njegovi smrti dokončal še dva albuma, A Hundred Highways (2006) in Ain't No Grave (2010). Prvi izmed obeh je postal celo Cashev prvi album na vrhu ameriške lestvice po 37 letih. V tistem obdobju je nastal tudi film Hoja po robu, ki je bil res velika uspešnica, a so se nekateri člani družine Cash od njega oddaljili, ker naj bi olepševal in poenostavljal glasbenikovo življenje. Najstarejša hčerka Rosanne Cash, ki je odraščala v času dogodkov v filmu, ga je označila za "risanko".

Albumi v seriji American Recordings (1993-2003) so se na dolg rok z zlatimi črkami vpisali v zgodovino ameriške glasbe in so obenem pokazali, kako lahko country glasba sobiva s sodobnejšimi žanri. Johnny Cash je tako v zadnjem desetletju svojega življenja po zaslugi Ricka Rubina spisal še eno veličastno poglavje svoje ustvarjalne poti in nam podaril ogromno nepozabne glasbe, ki ne bo zlahka ušla iz našega spomina.