Slovensko ljudsko gledališče Celje je prejšnji teden po skorajda osmih mesecih odigralo prvo predstavo za publiko, in to na Malem odru. V dvorani za 70 gledalcev sta lahko bila na premieri v skladu z vsemi veljavnimi predpisi dva gledalca. Vendar bodo lahko predstavo igrali vsaj pred dijaki, saj je po predpisih lahko v dvorani en razred. Uprizoritev drame Johnne Adams Gorazdov vozel v režiji Ajde Valcl govori o šolstvu, vlogah staršev in učiteljev v vedno bolj kaotičnem svetu. V predstavi igrata Barbara Medvešček in Manca Ogorevc.
Barbara Medvešček pove, da so se s kolegi ves čas zaprtja gledališč ohranjali v kondiciji, zato so tudi vedno pripravljeni na odprtje, saj je igrati pred polno dvorano seveda čisto nekaj drugega. Predstava takrat diha in ni naključje, razmišlja igralka, ko rečejo, da brez gledalcev ni gledališča. Tega ne nadomestijo niti televizija niti posnetki na internetu, se strinja Manca Ogorevc, zato, se zaveda, bo treba potrpeti, da bodo lahko dvorane spet nabito polne. "To v tem trenutku zaradi zajezitve virusa pač ne gre, vseeno pa mislim, da bi uspeli varnost zagotoviti večjemu številu gledalcev. Gledališče je bilo že v antični Grčiji dogodek, kjer se je zbralo veliko ljudi in kjer so lahko tudi govorili o družbi in veliko o njej izvedeli prav preko sporočila, ki ga je dajalo gledališče. Tako to je in ogromno nam pomeni, da je gledalcev več. Vendar se enako potrudimo, če v dvorani sedi en gledalec ali pa je dvorana nabito polna. Vedno poskušamo dati najboljše od sebe," odgovori Manca Ogorevc.
Mučna situacija v prazni dvorani
Kaj publika pomeni, jim je jasno, odkar igrajo pred praznimi dvoranami. Tudi koncert Rolling Stonesov naredi šele velika množica, ki se ima dobro, nadaljuje Barbara Medvešček. Tudi ona je prepričana o možnosti večjega števila gledalcev, saj se v gledališču ni nihče okužil. "Zelo na trdo in strogo nas imajo, veliko preveč. Po prvem zaprtju se je vrnilo ogromno abonentov in tudi sedaj prosijo, da bi prišli. Nekateri ljudje pač res potrebujemo gledališče in to je sedaj zelo mučna situacija - igrati pred prazno dvorano. Manca Ogorevc pove še, da jim bodo ljudje z obiskom dali veliko energije, ki je šla zdaj v prazno. Igralci so ustvarjali in se trudili, kar dokazuje tudi internet, poln njihovih izdelkov, a zdaj so izčrpani in naveličani čakanja. Tudi če igralec ni v zasedbi, ves čas ustvarja za družbena omrežja, snema material za osnovne in srednje šole doma in v gledališču, bere literaturo. Tudi to predstavo sta igralki veliko časa postavljali preko zooma in skypa, kar je bil zanju poseben način dela, a sta se že takoj na začetku osredotočili le na dobre stvari in ne na težke zunanje okoliščine.
"Za vse je velik problem, ker nikoli ne veš, kdaj bomo igrali. Težko je za vse, od tistih, ki načrtujejo dalje. Že zjutraj se pripraviš, da boš imel predstavo, tudi če je le interna, potem pa je ni, ker je zvečer eden kašljal," še razlaga Barbara Medvešček.
Odnos je ponižujoč
Dramaturginja v SLG Celje Alja Predan pove, da so sezono načrtovali tako, da bi bilo na repertoarju več predstav z majhno zasedbo, vendar nikakor niso mislili, da celo sezono gledališča ne bodo mogli odpreti za publiko. Načrt je bil, da bodo lažje shajali z manjšimi ekipami. To se potrjuje tudi sedaj, ko so kot prvo gledališče odprli dvorane, pa četudi le za dva.
"Gledališča so po vsej logiki manj nevarna kot trgovski centri, cerkve, poslovna kosila in podobno"
Način, kako obravnavajo nas gledališča, pa je ponižujoč. Dejstvo je, da v gledališču ob upoštevanju vseh ukrepov gledalci sedijo, se ne pogovarjajo, nosijo maske, igralci so testirani, absolutno nobene možnosti ni za okužbo. To dokazujejo tudi veliki testni koncerti, ki so jih imeli v Barceloni, Amsterdamu, Liverpoolu, kjer do okužb ne prihaja, pa so bili ljudje skupaj nagneteni in brez mask. In kričali so. Tukaj gre za nekaj drugega. Gledališča so po vsej logiki manj nevarna kot trgovski centri, cerkve, poslovna kosila in podobno," sporoča Alja Predan.
Težko mladostništvo
Tematika, s katero se Barbara Medvešček in Manca Ogorevc soočata v predstavi, je pretresljiva. Mati učenca, ki je storil samomor, pride na sestanek k učiteljici. Drama govori o ključnih vprašanjih šolskega sistema, odgovornosti učiteljskega poklica, svobodi izražanja, pravicah in dolžnostih učiteljev, staršev in učencev. Gre za težko temo, in to v času, ko je psihiatrija pri nas polna mladostnikov in jih več niti ne more sprejemati. "Meni je bilo težko, ker sem tudi mati treh najstnikov. Ves čas se sprašuješ, ali ti je kaj ušlo. Poznam mame, ki se jim je v tem času to dogajalo, in smo te stvari doživljali zelo od blizu. Absolutno se mi zdi dobro, da se o teh stvareh govori in da jih raziskujemo. Sprašuješ se, ali je to pretežko za učence, seveda se, ampak vseeno mislim, da bo kdo zaradi te drame prej našel pomoč, se s kom pogovoril. Igralsko delo se je mešalo z našo vlogo matere, ki jo živimo v življenju. Ure pa bi lahko govorili o tem, kako se srečujemo s šolskim sistemom in kaj pomenijo pritiski, kaj pomeni, ko se otroci med sabo napadajo ... Veliko se odpira ob predstavi," pravi Manca Ogorevc.
Barbara Medvešček pa, da sta razčlenili vse, tudi pogled z vidika profesorjev in staršev, ki bi bili, če bi predstavo gledali, tudi malo bolj odgovorni. "Otrok je bil v stiski in obe odrasli osebi sta zafrknili, nobena ni odreagirala prav. Noben starš ne bo ostal ravnodušen, ker je v predstavi marsikaj, s čimer se lahko identificiraš in najdeš kaj, kar se v tvojem življenju kot staršu ali učitelju verjetno dogaja," sklene igralka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
