(GLEDALIŠKA KRITIKA) Akvarij koronskih razkolov

Sodeč po četverici nominirank za Grumovo nagrado za mladega dramatika na letošnjem Tednu slovenske drame v Kranju, je korona okužila skoraj vsa besedila. Beg iz vseprisotnega zaprtja je osrednja tema in distopični vsakdanjik izolacije osrednji dogajalni prostor. Tudi dramska predloga zadnje spletne premiere Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače v mariborski Drami je neposredni odziv na epidemijo. Avtorica, dramaturginja Nina Kuclar Stiković, je to družinsko dramo o odtujenostih v karanteni napisala na povabilo umetniškega vodje Aleksandra Popovskega. Nenavadna spodbuda in drzna programska odločitev, vredna pohvale. Čeprav nam vsem manjka razdalja, manj obremenjen pogled na tematiko. Direkten odziv na aktualno, žgočo temo z umanjkanjem vsakršne distance prinese mnoge pasti na poti do kakovostne uprizoritve. Tekst je korekten, ima žive dialoge, skoraj preveč žive, a deluje mestoma plakatno, šibko in premalo tehtno. Kljub vsem pomislekom pa je režiserju Nejcu Gazvodi in ustvarjalni ekipi uspela (rado)živa anamneza trenutka. Kot pravi pitijsko režiser, "trenutno še išče človeka, ki si želi gledati, poslušati ali brati vsebin, ki so vezane na tematiko korone".

Nenehno skuša v vsej morasti realnosti iskati pramene humorja in bizarnosti se kopičijo. A ne zmeraj posrečeno in upravičeno. Leitmotiv je nenehno mamino špricanje razkužila v situacijah, ko nelagodje pljuskne čez vse robove in raztaplja še zadnje ostanke sočutja in usmiljenja. Vsa razmerja v tej čudni družini so izkrivljena - od materine zveze z veterinarjem, ki jo vzdržuje s telefonskimi spolnimi igrami, do nejasne očetove pozicije, alkoholizma najmlajšega sina ... Redki izhodi iz akvarija so bizarni badminton mame in hčere ter pogrebni sprevod za babičino žaro. Intimne zgodbe vseh so bolj ali manj sprevržene, polne spodletelih korakov in čudaštev. Klimaks v akvariju je oster, boleč in krvav.

V stanovanju, v bistvu akvariju, ki do skrajnosti poudarja utesnjenost in izpostavljenost, živita mama (Maša Žilavec) in sin (Žan Korpivnik) tik pred maturo. Epidemija nenadoma združi razbito, razseljeno družino. Drug za drugim se vračajo v disfunkcionalno, že davno razpadlo skupnost v sili razmer: najstarejši sin (Matevž Biber), pa ločeni, v Italiji živeči oče in mož (Vojko Belšak), hčerka z diplomo, a brez službe (Julija Klavžer) in njen luzerski fant, ki se na vratih pojavi z goro toaletnega papirja v naročju (Gorazd Žilavec). Najbolj dramatični niso prihodi članov družine v skupni akvarij, najbolj tragično dejstvo je babica, ki jo mama izseli v dom. Naš srhljivi gerontocid je najhujši "stranski učinek" epidemije. Na koncu se vrne v odtujeno, razklano družino v žari. Prizor, ko si najmlajši sin babičin pepel meče v usta, je srhljiv vrhunec absurda in groze. Intimne zgodbe vseh so bolj ali manj sprevržene, polne spodletelih korakov in čudaštev. Če se ne bi tako neznosno kopičili, bi bili prepričljivejši.

Matevž Biber je v tej skupnosti po sili kot najstarejši sin odličen - nepredvidljiv, nevaren, neuravnovešen. Je netilec nenehnih napetosti, ki jih že zaradi brezizhodne situacije ujetosti tako ne manjka. Njegova igra je brezkompromisna. Nobene niti abjektne nastranosti mu niso tuje - od incestoidnosti s sestro do vulgarnosti vseh sort in podpihovanj. Kostumi (Katarina Šavs) delujejo kot časovni stroj, predstavljajo parkur skozi različne stile: maturant je v metuljčku, oče v plastični trenerki, mama v elegantnem zvonastem krilu, fant v trapezaricah iz sedemdesetih ...

Kaj nam torej prinaša karantena? Sodeč po tem komadu, nič dobrega. Kratko malo, "jutri je v sanjah izgledal drugače", pravi avtorica. Dobro, da ima drama podnaslov, ker ima enak naslov kot znani mladinski roman Karin Bruder. Izšel je pred desetletjem pri Mladinski knjigi.