(GLEDALIŠKA KRITIKA) Biblija za mali oder

Frančišek se vpisuje v opus Jerneja Lorencija na več nivojih. Najprej s formo pripovedovalskega gledališča. Dva igralca uprizorita zgodbo o svetem Frančišku Asiškem s kombinacijo naracije in igranih prizorov. Okvirni pripovedovalec je brat Leon, Frančiškova priča in pričevalec (Tamara Avguštin), Frančišek (Janez Škof) pa njegov sopripovedovalec in tisti, ki "ilustrira" povedano ali odigra tisto, kar je onkraj besed. Seveda je v dvoje še z igranimi prizori, kaj šele s pripovedovanjem težko (z)držati tri ure (z eno pavzo), vendar vrhunska igralca zmoreta obdržati pozornost in zbranost občinstva.

Prav tako se Frančišek navezuje na predhodne vsebinske oziroma tematske okupacije režiserja. Najbolj očitno na uprizoritev Biblija, prvi poskus. Čeprav je bilo tam uprizoritveno besedilo sestavljeno iz različnih svetopisemskih žanrov, Frančišek pa je enovita zgodba, ki sta jo režiser in Matic Starina pripravila po motivih romana Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa, se zdijo vprašanja, odgovori in modusi podobni. Se pravi, Frančiškovo življenje in nauk sta utelešenje in potenciranje Nove zaveze, prvega dela Lorencijeve Biblije torej, sta visoka pesem ponižnosti, uboštva in ljubezni. Frančišek je svetnik, ki ga ne poznamo po vratolomnih čudežih, njegov največji čudež so popolna odpoved materialnemu, neomajno razdajanje sebe in sprejemanje drugih. Ne samo ljudi, ampak tudi živali in rastlin, velja za prvega ekologa tako rekoč.

To njegovo presežno svetlo človečnost v drugem delu uprizoritve (podobno kot Biblijo zgodbe iz Stare zaveze) začasno zatemnijo dvomi. Ob tem se spomnimo, da je Kazantzakis tudi avtor Zadnje skušnjave, ki jo poznamo vsaj zaradi Scorsesejevega filma. Frančišek je, kot rečeno, radikalno uresničil Jezusov nauk, s tem pa si je prislužil očitek, da hoče biti "bolj papeški od papeža". Ampak zunanji boji so bili lahkotni proti vsem tistim, ki jih je moral za to, da bi bil sposoben brezmejne ljubezni, izbojevati sam s seboj. Lahko se odrečemo vsemu, lahko se umaknemo v votlino in molimo, ampak, kot pravi Frančišek, to ni dovolj. Dovolj je samo ljubezen.

Frančišek Asiški je, podobno kot Jezus, tudi prava figura za merjenje razdalje med človekom in institucijo, med njegovim življenjem in tem, kar je iz tega naredila in pridobila Cerkev. Uprizoritev naredi to zelo nazorno, dobesedno plastično pravzaprav, s primerjavo makete njegove izvorne cerkvice in megalomanske cerkve, ki so jo zgradili v Assisiju po njegovi smrti in povzdignjenju v svetnika.

Navsezadnje je tudi zadnja Lorencijeva predstava na slovenskih odrih pred Frančiškom, Škofjeloški pasijon, iz istega tematskega bazena. Na uprizoritvenem nivoju jo s Frančiškom druži skrajna redukcija prostorskih dimenzij. Vendar pa je bila pri Škofjeloškem pasijonu skrčenost - z ozirom na spektakelski izvor predstave procesije, verjetno pa tudi z ozirom na pandemijsko zapovedano distanco - subverzivna gesta, medtem ko je pri Frančišku in njegovem bratu skorajda pričakovana.

Njuna uprizoritvena lega je sedenje, in to neudobno sedenje. Ne na stolu, temveč na kupu zemlje, ilovice najbrž. To je zemlja, na katero Frančišek seda ali lega na svojih poteh, to je njegova vsakodnevna postelja, a tudi zemlja kot stvarnikov plastelin, kot material, iz katerega je vsa živa in neživa narava.

Tudi uprizoritvena glasba je glasba stvarstva. Vseprisotna, a tako tiha, da jo komaj slišiš. In takšna, neekscesna, a prezence polna je ves čas igra obeh igralcev. Zasedba Leona z žensko se zdi izbira naravne lege tako rekoč. Njena živost in mehkoba lahko vstopata v pristni dialog z njegovim notranjim sijem. Oba prepričata z igro naivnosti in iskrenosti, uprizoritev pa bo ostala v spominu tudi po skoreografiranih Frančiškovih - Škofovih prerajanjih, ki spomnijo na podobne v Bibliji.

Frančišek ni prelomna uprizoritev v opusu Jerneja Lorencija, a je njegovo spodobno in okvirom manjšega mestnega gledališča primerno nadaljevanje. Ne nazadnje je vreden pohvale tudi v produkcijskem oziru: Mestno gledališče Ptuj že leta ni sproduciralo predstave, ki ne bi bila komična ali kako drugače lahkotnejša. Se pravi, če jo je, je ni samo. Vprašljivo kredibilnost si je gledališče pridobivalo s koproducentsko udeležbo pri predstavah, ki se na Ptuju niso pripravljale, temveč so v bistvu tam samo gostovale. Frančišek bo zelo verjetno precej gostoval na drugih odrih.