Pišti Gajaš je še zmeraj v zaporu. Ker je od Petelinjega zajtrka že 16 let, je to prav gotovo ena daljših zapornih kazni pri nas. In kar še ni videti, da bi lahko kmalu prišel ven. Zapor je iz tega dobrodušneža naredil skorajda razvalino, simpatičnega čudaka spremenil v tempirano bombo. Resda se priduša, da ima še zmeraj zlato srce, ampak če pozabi na pomirjevala ali če ne primejo, pogrize paznike kot kak Hannibal Lecter. No, tako vsaj govori. Vseeno najbrž ni tako zelo nevaren, ker sicer zdaj ne bi bil na začasnem odpustu. V novem Gajašu smo namreč v našem času, času novega koronavirusa, in dobimo brez dvoma unikatno rešitev problema širjenja virusa med zaporniki - zapori se zaprejo. Gajaš protestira, noče, da izpustijo Hildo in Šrota, ampak nič ne pomaga. Tudi zato seveda noče ven, ker se boji, da nima kam, ampak pokaže se, da sta Đuro in Bronja v svoji luksuzni hiši dobrotniku namenila lepo garsonjero z mega televizorjem in sobnim kolesom.
In tako je zdaj Pišti tam v karanteni, premetava se po kavču in izgublja živce in ga vedno bolj odnaša, dokler ga ne odnese v delirij, ki je lahko - odvisno od želje po nadaljevanju franšize - smrten ali pa samo običajna psihotična motnja. Gajaš vsekakor misli, da je umrl in se znašel pred svetim Petrom, ki ga brez maske ne spusti nikamor, še najmanj pa v nebesa. Za tiste, ki je nočejo nositi, poskrbijo v peklu, v njihovi ponudbi so tudi virusne kopeli.
Protizaščitna kampanja je skoraj pričakovan del tako imenovane spontane ideologije malega človeka. Ne bo imel maske na gobcu, ker potem ne more gobcati, in ne bo se šel cepit, ker ne bo dovolil, da bi mu Bill Gates vstavil čip. Ali po Gajaševo: čips. Ob teh novotarijah so tukaj Gajaševe stare ikone, od Tita do Iveka Krambergerja. Prvega se Vlado Novak tokrat sicer samo bežno dotakne, a si najde njegov imitatorski talent oziroma talent za jezikovno karikiranje nove odvode. Tudi sicer odigra Gajaša seveda popolno, večina gegov bi pri slabšem igralcu izpadla klavrno, pri njem pa so nekatere figure znova antološke. Nepozabna je zlasti demonstracija metamorfoze človeka v ovco oziroma govora v blejanje. In tudi v vsebinsko šibkejših delih Novakova igra niti enkrat ne zdrsne.
Za ljudske odre prebogat, za institucionalna gledališka okolja pa ga je premalo, a bo vseeno živel tudi takrat, ko res več ne bo mask
Režijska podpora Sama M. Strelca je poskrbela predvsem za precej video materiala: na platnu ne gledamo samo odlomkov iz Naberšnikovega filma, ki imajo zdaj že status nostalgije, ampak tudi vice in pekel iz Gajaševega delirija na primer. V Gajaševih "spremljevalnih okoliščinah" sicer ni motečih diskontinuitet, razen morda ene: njegov modri ibercug je bolj scenski element kot kostum. Za enourno predstavo se kar precej preoblači. Razumem, da zdaj pač več ni mehanik, ampak ta halja je njegov zaščitni znak. Gajaš v zlikani beli srajci pač ni pravi Gajaš, no.
Kot zapisano, se je res marsikaj spremenilo ne samo na njem, ampak predvsem v njem. Postal je nekdo, ki ga v Petelinjem zajtrku ne bi mogli predvideti, četudi pogled nazaj lahko potrdi nastavke za tak razvoj. Hkrati pa se najbrž nima smisla pretirano ukvarjati s psihološkim razvojnim lokom, ker tudi predstava oziroma besedilo tega ne počneta. Koščke Gajaševe osebnosti dobimo servirane med komedijskimi sekvencami, med njegovo teologijo, seksologijo in kritiko televizije, in približno toliko se zdijo tudi zavezujoči. V drugem kontekstu in z drugačno obdelavo bi bil Gajaš skoraj tragičen junak, ampak potem seveda ne bi bil franšizni lik.
Feri Lainšček je ob umetnosti vedno obvladal tudi obrt, zato ve, kako se pišejo nadaljevanke. Dovolj dobro je skombiniral Gajaševe stalnice z aktualizmi in stare štose z novimi, njegov humor je priljuden, ne pa nizek. To je njegovim Gajašem hkrati v plus in minus. Vsaj na premieri se je zdelo, da je novi Gajaš za ljudske odre prebogat, za institucionalna gledališka okolja pa ga je premalo. Publika ni bila posebno radodarna s smehom pa navsezadnje tudi z aplavzom ne. Ampak mogoče so premierski obiskovalci pač bolj zadržani. Vlado Novak je tako dobra vaba in garancija, da bo Gajaša brez maske najbrž igral tudi še takrat, ko bo brez mask tudi publika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
