(GLEDALIŠKA KRITIKA) Čarovništvo med vodo, grmado in twitterjem

Se spomnite, kako je bilo, ko sta Simona Semenič in Maja Smrekar pred dobrimi tremi leti dobili nagrado Prešernovega sklada? Kako je sedanji predsednik vlade na enem od svojih kanalov razkazoval njuni fotografiji, na kateri se je videlo največ njune kože, in pozival k linču? Skrunitev zastave in skrunitev lika doječe matere sta postala alibija za voajerje, da so gledali ti podobi, ki sta jih privlačili in so se ju hkrati bali. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kako vzorčen primer sodobnega čarovniškega procesa smo dobili. Na srečo virtualnega, ampak vseeno.

Drama lepe vide lepo gorijo, ki jo je Simona Semenič napisala po naročilu Prešernovega gledališča Kranj, je posvečena "vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v Wikipedijo niti v literarno zgodovino". Tistim, ki ne dobijo nagrade Prešernovega sklada, bi se reklo. Nevidnim ženskam, ki vse svoje življenje in vse življenje naše civilizacije doživljajo to, kar so nam tako jasno demonstrirali z eksamplom besednega pogroma nad vidnima umetnicama.

Lepe vide sopostavijo "čarovnice", "inkvizitorko" in glas, ki prihaja do besede skozi za Semeničevo značilne didaskalije. Čarovnice so "čutne, razuzdane, vznemirljive, divje, razposajene, vznesene, bučne, nebrzdane, vulgarne, navdušujoče". Plešejo svoj obredni ples in z medklici prekinjajo "slavnostni uvodni nagovor" inkvizitorke, govor, posvečen vsem "močnim ženskam, ki jih okolje ni razumelo in so bile zategadelj na okrutne načine izrinjene iz javnega življenja". Zasedba inkvizitorskega mesta se zdi za dramo ključna. Namesto moških, po možnosti celibatnih, se pravi moških v krilu, dobimo sodobno žensko na oblasti. Žensko, ki "govori z odnosom do publike, govori z odnosom do gledališča, govori z odnosom do sveta", ki govori žargon pravšnjosti, skratka. Kar nam s tem pove, je, da tudi v času, ko je postalo "opolnomočenje žensk" dežurna parola, sestavljanje alternativne zgodovine z junakinjami v glavni vlogi pa prednostna naloga, realna nevidnost žensk ni nič manjša. Še več, zdaj se "ženske borimo za pravice, ki jih že imamo". Dramatičarka je inkvizitorju torej dala žensko obliko, vseeno pa pripisala, da inkvizitorko "igra moški". Dokler ženske na oblastnih pozicijah igrajo enako vlogo, kot jo igrajo moški, je res vseeno, kakšen biološki spol oziroma kostum nosijo, ali ne?

In potem je tukaj, med drastičnimi figurami inkvizitorke in čarovnic, ta prvoosebni glas, ki, če prav razumemo, da tudi glas Lepi Vidi in drugim ženskim izpovedim (status tega glasu lahko razberemo iz lepega mota k drami, verzov Alejandre Pizarnik: "in kaj boš rekla/rekla bom samo nekaj/in kaj boš storila/skrila se bom v jezik/in zakaj/strah me je"). Vez med likom, ki ga tradicionalne interpretacije najpogosteje odpravijo z oznako "hrepenenjski", in čarovništvom je v slovenski dramatiki vzpostavil že Rudi Šeligo: njegova Darinka, "čarovnica iz Zgornje Davče", je hči Lepe Vide. Simona Semenič jo postavi kot žensko, ki hoče oditi zato, da ne bi bila več samo funkcija, da ne bi bila več samo "telo za dojenje, pranje, negovanje, za zadovoljevanje", ki si želi, da se ne bi počutila, kot da je umrla od znotraj. Inkvizicija vseh časov (in spolov) pa njenemu hotenju seveda poišče diagnozo - pa naj bo "satanova kurba" ali "poporodna depresija" - in jo pošlje na grmado ali psihiatrijo.

Uprizoritveno besedilo ni (samo) dramsko besedilo Simone Semenič. Ekipa ustvarjalcev predstave je med procesom vaj snovalno dodajala in umeščala. Že Semeničeva začne z okvirjem, s štorijo deklet, ki sta hrepeneli po barvni fotokopiji črno-belega Patricka Swayzeja, namesto tega pa dobili črno-belo kopijo na enobarvnem papirju; to predigro pa potem igralci nadaljujejo z bolj ali manj pomenljivimi spomini na svoja otroška raziskovanja drugega spola, na svoje sanjarije in svoje pristanke v realnosti. In tako postane tudi izhodiščna igra o čarovnicah ena od otroških iger. Tudi znotraj te igre se dogajajo premeščanja in prezasedanja, na mestu inkvizitorke se izmenjujejo kar čarovnice (ženske z osvajanjem pozicij spreminjajo odnos do drugih žensk), zasedbo pa na različnih mestih oziroma v različnih vlogah in spolih dopolnjujeta dva igralca (še enkrat, spol je ob ohranjanju izkoriščevalskih razmerij irelevanten). Vseeno pa se zdi, da dodatki in zgostitev odrskega prometa ničesar ne doprinesejo, kvečjemu zabrišejo kakšno sled ali nastavek. Vendar pa znotraj potencirane kakofonije toliko bolj izstopijo tihi, prestrašeni, izgubljeni glasovi lepih vid. Zato je treba ob igri hišnega ansambla izpostaviti predvsem mlado gostjo Gajo Filač, ki uprizoritev uvede in zaključi.

Med svojimi monologi brodi po vodi. Voda se zdi najmočnejši (vendar premalo izčiščen in izkoriščen) scenski element uprizoritve lepe vide lepo gorijo. Voda je tista, ki vabi in odnese Vido, pa tudi Agate Schwarzkobler, verjetno najbolj znane "čarovnice" v slovenski literaturi, niso mučili z ognjem, temveč z vodo. Tako kot v drami tudi v uprizoritvi na koncu vendarle dobimo tudi grmado in ogenj - čarovnice plešejo svoj ples, medtem ko gledališče gori.