(GLEDALIŠKA KRITIKA) (De)sakralizacija politične satire

Cankarjeva politična satira iz leta 1910 je paradigmatično nacionalno besedilo, je kritična diagnoza naroda, ki naslavlja vsakokratni odnos do oblasti in politične razmere. Po Dušanu Pirjevcu je vprašanje o Hlapcih (oziroma hlapcih) vprašanje slovenskega naroda. Ponarodeli, klišeizirani slogani, kot je tisti "narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar", so se v številnih interpretacijah skozi čas brali na novo in nikoli do konca prebrali. Cankar sam je zapisal, da je naredil veren portret naših nadvse umazanih političnih razmer. Hlapci, ta slovenski Hamlet, so najradikalnejši prikaz stanja slovenskega naroda, ki sto let po nastanku drame ostaja pravzaprav identičen. ​In nobena uprizoritev nikakor ne more mimo političnega in mitskega.

Poljski režiserki, ki slovi po drznih reinterpretacijah klasikov, predstojnici oddelka za režijo na gledališki akademiji v Varšavi Maji Kleczewski so kanonski slovenski dramski tekst predlagali v Slovenskem mladinskem gledališču. Subverzivna izbira za obe strani, ki se je iztekla v zelo radikalni in močni uprizoritvi. Poljska ekipa ni v ničemer konformistična ali strahospoštljiva do tujega. Hlapcev se je lotila ultimativno hrabro in ostro. V tloris aktualnopolitičnih razmer je poljska avtorska ekipa trasirala Hlapce à la polonais. Prevrednotenje se je zgodilo tudi na formalni ravni. Takemu pogledu od zunaj se prilega drugačna gledališka forma. Kleczewska se je odločila za imerzivno-potopitveno gledališče. To je specifična različica participativnega teatra, vezana na dramaturgijo in emancipacijo gledalca. Gre preprosto za site specific dogodek, v katerem so gledalci povabljeni k aktivni fizični soudeležbi v predstavi.

Kaj je to pomenilo za najnovejše Hlapce? Na začetku predstave smo dobili trikanalne slušalke in navodila, kako in za kaj jih uporabljamo - z dodatnim napotkom, da "vstopamo v muzej slovenske zgodovine". Dovoljeno nam je bilo gibanje in fotografiranje, celo snemanje. Rekli so nam še, da nas obdajajo "humanoidni roboti". Od teh napovedi se ni vse uresničilo. Tisti trije kanali in domnevno sledenje različnim prizorom in protagonistom se je že kmalu pretopilo v en sam centralni dogodek, ki smo ga - četa premikajočih se, sčasoma tudi na tleh sedečih gledalcev - motrili kot klasični gledališki dogodek s centralno sceno. Tu in tam smo se premaknili v kak kot h kateri od stranskih scen, a glavnina je bila "enokanalna". Obljubljena simultanost dogajanja v glavnem ni delovala. Samopostrežba prizorov se ni obnesla. Ampak za celoten vtis to niti ni najbolj pomembno. Bolj važno je bilo, da smo se potopili v dogajanje, v naelektreno atmosfero, in to intenzivno, uročujoče.

Ko smo vstopili v Festivalno dvorano, je bila štimunga bolj proslavarska kot muzejska. Dominirala je velikanska slovenska zastava, ki se je kasneje kot zavesa razprla v avtentični cerkveni oltar z vsemi artefakti. Pod balkoni dvorane je bila galerija premišljeno izbranih fotografij nekaterih historičnih, pomembnih, tudi aktualnih osebnosti - od misijonarja Friderika Ireneja Barage, Bonaventure Jegliča (tisti škof, ki je ukazal sežgati celo prvo izdajo Cankarjeve Erotike) do Edvarda Kardelja, Tita, pa seveda umetniki - Trubar, Prešeren, Cankar, Plečnik, in vesoljski pionir Herman Potočnik; od politikov edinole Kučan, od športnikov Peterka in seveda megazvezda, veliki razlagalec Hlapcev Slavoj Žižek, ki je Jermana povezal s Črtomirjem iz Krsta pri Savici.

Novo branje Hlapcev je v priredbi poljske režiserke radikalno predvsem po tem, da je osrednji antagonist Katoliška cerkev. Govorimo lahko torej bolj o "sakralizaciji" kot o desakralizaciji drame. Kar je seveda contradictio in adiecto. Vsa Jermanova protislovja, vsi njegovi notranji boji so povezani s Cerkvijo. Kar preseneča, je ta vseobča klerikalizacija, ker se nam ne zdi, da se nam dogaja v aktualnopolitični realnosti to, kar se Poljakom. Je pa Kleczewska v uvodniku gledališkega lista opozorila na to situacijo, v kateri je Poljska pet korakov pred Slovenijo, a ji ta sledi po isti poti. (Dis)kurz je povsem enak. Obvešča nas tudi o tem, kako poljski desničarski mediji pišejo, da je Slovenija pomembna za mednarodno katoliško skupnost in da si v Vatikanu želijo več slovenskih kardinalov. To je ta višegrajski kurz, ki buta z mnogih scen.

Blasfemičnih in svetoskrunskih simbolov v neposredni navezavi na cerkev in politiko mrgoli. Hlapčevstvo simbolizirajo različne konformne lege - (kleče)plazenje, valjanje po rdeči preprogi, pod oltarjem, na njem, vsenaokoli. Mnoge nevralgične točke slovenstva danes so na meniju. Listi s konkretnimi imeni izbrisanih končujejo med papirnatimi rezanci. Kot posebni dogajalni pramen spremljamo, če se nam posreči ujeti kanal, odlomke iz knjige Skrito povelje Dragice Potočnjak, ki jih avtorica-igralka (v Hlapcih je tudi Jermanova mati) bere in obenem kritizira Janšo. Še nekaj političnih aktualizmov je v predstavi, ki pa se porazgubijo v vsesplošnem mestoma pamfletskem kopičenju znakov, ki jih je včasih težko dešifrirati in pogosto delujejo plakatno. Bolje se je prepustiti atmosferi skupnosti, ki se - prenasičena in utrujena - čedalje bolj pogreza v neobčutljivost in pasivnost.

Prepoved, ki je visela nad Hlapci nenehno od samega začetka, daje delu subverzivno težo in ta naboj je poljska ekipa konsekventno izkoristila. Res je bila predstava ob izidu 1910. cenzurirana. Ostrina Cankarjevih ultimativnih sodb o slovenstvu še danes osuplja. Še vedno ni mogoče z ničemer omiliti tiste "Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov." Prav ta subverzivna moč in večna aktualnost Cankarjevega pisanja je tudi največja past za vsako reinterpretacijo. Tudi tokrat je proliferacija znakov pogosto moteča. Med lepaki s kolesarji, Kristusom, kurentom, z vsemi podobami balkanskih vojn in fotografijami, zastavami, nošami, rdečimi preprogami, otroškim zborčkom ... se izgubljamo, a ozračje se polni z emocijami, temperatura se dviguje, ritem je bolj in bolj frenetičen.

Kako razrešiti Jermanov konec, je obsesija vseh postavitev Hlapcev zadnjih sto let. Tudi tega zadnjega, ki je tisti zlovešči revolver v predalu na koncu drame preobrazil v najradikalnejšo samomorilsko obliko javnega protesta - samosežig. Prometejski Jerman (v vseh prvinah odlični Vito Weiss) se razočaran nad nemočjo in učiteljskimi kolegi spreobrnjenci poskuša samosežgati. Autodafe je nov element v interpretacijah Jermanovega konca. In pravšnji sklep protestnega kopičenja težkega, grozečega, zavržnega.

Od vseh utrujenih sloganov iz Hlapcev se kot leitmotiv v predstavi največkrat pojavlja tisti učiteljice Geni (Neda R. Bric) "nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške". V eni od scen na ekranu pred prizori Srebrenice in haaškega sodišča v resnici hrusta bedrca. Malce cenena izpeljava motiva je povedna diskrepanca med grozotami politik in brezbrižnim hedonizmom slehernika/-ce.

V goščavi znakov, aktualizmov in spektakularnosti, ki se sama sproti relativizira, tudi zaradi prepletenosti s publiko, novi Hlapci vzpostavljajo v epilogu tudi novo goličavo z Jermanom, Lojzko in otrokoma: novodobne potrošnike na kavču. Direktna pot v vsakodnevni pop torej.