(GLEDALIŠKA KRITIKA) Družina je umiranje na obroke

Dramatik si je po navdihu Oresteje za smrtni finale družine Mannon vzel tri drame. V integralnem prevodu Irene Duša Draž se tragedija razkriva plast za plastjo. V prvem delu, Povratku, od roke žene Christine umre družinski oče Ezra, ki se je vrnil iz vojne, v drugem delu, Pregonu, sin Orin pod pokroviteljstvom sestre Lavinie (nesrečna Orest in Elektra) ubije Christininega, se pravi materinega ljubimca, mati pa si potem sodi sama, v Plašenju naredi samomor še Orin, Lavinia pa se zapre v družinsko hišo, zavezana svojim mrtvim.

Režiserka Maša Pelko in dramaturg Dino Pešut sta v trilogijo radikalno zarezala. Iz vsake drame je ostalo dejanje ali dve. Ampak nista samo formalno razrezovala, ampak sta tudi vsebinsko lepila. Dosegla sta časovno, krajevno in strukturno enotnost, da se lahko za veliko mizo, osrednjo scensko determinanto, ki je iz pohištvenega kosa že prerasla v simbolno mesto (družinske) dramatike, združijo-razdružijo vsi člani, tudi tisti, ki se pri O'Neillu ne soočijo, predvsem oče in sin. Vse druge like, z izjemo dvojčkov Petra in Hezel, nesojenih partnerjev Lavinie in Orina, sta odstranila.