(GLEDALIŠKA KRITIKA) Matere in sinovi

Mleko in kri je poetični traktat. Nebojša Pop Tasić v njem meri bližine in razdalje med materjo in otrokom, tekočine, ki se prelivajo med njima, popkovino, ki jo je treba prerezati, in nevidne vezi, ki kljub vsemu ostanejo. Zanj značilna poetičnost je skombinirana z nekaj znanimi navdihujočimi viri o rojevanju in nenehnem prerojevanju te relacije. Navedeno je, da so v besedilu uporabljeni motivi iz besedil Julia Kristeva: Stabat Mater, Frédérick Leboyer: Rojstvo brez nasilja in Nicole Monet: Porodne zgodbe. Ob vsem tem pa je, se zdi, besedilno izhodišče uprizoritve žal zelo skromno. Že sam žanr besedilne podlage bi bil za uprizoritveno ekipo dovolj trd oreh, njena nedodelanost pa je naredila nalogo še težjo.

Za uvod je v didaskalijah nakazanih nekaj prizorov. Skopo so orisane situacije sinovih prihodov domov v različnih fazah življenja. Iz teh enostavčnih napotkov in enostavne sporočilnosti je režija, ki je v tem primeru predvsem izvrstna koreografija, naredila maksimalno. Tudi v časovnem smislu. Spremljamo počasno skoraj nemo burlesko, v kateri mati in sin preigravata karikirane prizore, od veselih do zgrešenih srečanj in grobega zavračanja njenega lastninjenja in njene vsiljive skrbi. Vzporedno z materinimi močmi usiha tudi komedijski naboj. Zdaj sin skrbi za mater, ki (več) ni dovzetna za njegovo skrb. Koncu življenja sledi življenje po smrti - mitologizacija in celo kanonizacija matere, ki jo uprizoritev podčrta z likom Matere božje, brezmadežne bele neveste.

Ta lik ponudi možnost prehoda, stikanje konca z začetkom. Drugi, besedni del se tako začne z rojstvom in se k rojstvu ves čas vrača. Neverbalnost prvega dela je z gostobesednostjo drugega več kot uravnotežena. V tem delu so tudi režijske rešitve manj enovite in suverene. Tukaj ni mogoč dialog med likoma in niti njun pravi notranji dialog ne, poetična moč pa tudi ni dovolj močna, da bi prerasla v drugačen diskurz, zato sta bolj ali manj obsojena na recitatorstvo sentenc. Zdi se, da najde poetičnost Nebojše Pop Tasića najprimernejše mesto v vmesnem prostoru med glasbo in besedo: začetni in zaključni šanson (v odlični interpretaciji Mihe Bezeljaka) bi z veseljem poslušali večkrat.

In s tem smo se že dotaknili najboljšega v uprizoritvi Mleko in kri: ob režiji Doriana Šilca Petka izstopata glasba Marjana Nečaka in igra obeh igralcev, Vesne Vončina in Mihe Bezeljaka, zlasti njegov razpon od komedijskih do subtilnih momentov.

Kar je bilo mogoče narediti, je bilo narejeno, in še kaj več, a včasih niti to ne zadošča. Predstava Mleko in kri ima oznako 15+ in ni lutkovna.