Seveda je uprizoritveni koncept vedno odvisen od produkcijskih razmer. Zlasti na nevladni gledališki sceni so produkcijske (ne)možnosti marsikdaj tematizirane tudi v uprizoritvi, redko pa tako argumentirano in inventivno kot v Mojem velikem delu.
Kot bolj ali manj vsi nevladniki je David Espinosa delal "majhne produkcije v majhnih prostorih z omejenimi sredstvi". In kot bolj ali manj vsi nevladniki je kritično motril velike produkcije: "Vsakič, ko gledam veliko predstavo, težko prezrem njen ekonomski vidik - da ne razmišljam o vrednosti vsega, kar je na odru. Kot da na vsem vidim listke s cenami. Čeprav si lahko včasih ogledate čudovite predstave, ki vas popeljejo v drug svet in zaradi katerih vse to zlahka odmislite, jih jaz po navadi doživljam z veliko zadržanosti in sploh ne morem zares uživati. Ampak kritizirati je zelo preprosto, zato vas sprašujem: če bi imeli kdaj priložnost delati pod takšnimi pogoji, kaj bi naredili?"
Mi gran obra je Espinosov odgovor na veliko priložnost. Če bi imel priložnost ... bi naredil predstavo predvsem z veliko žive glasbe. Najprej je na dva majhna zvočnika ob robu prizorišča - ki bi bila, če drži razmerje 1:87, kot nam je razložil, res dovolj velika za ozvočenje nogometnega stadiona - postavil dva stalna orkestra (pravzaprav en pop bend in eno vojaško godbo na pihala), pozneje so se jima pridružile priložnostne skupine marijačev. Takšna muzika daje tempo vročemu poletnemu dnevu, v katerem se vrstijo množični prizori. Ljudje se zbirajo v parkih, na igriščih, prireditvah na prostem, plažah. Ljudje se pogovarjajo, poročajo, seksualno in drugače rekreirajo, utapljajo in ubijajo. Ljudje plešejo, streljajo, berejo časopise. Posamezne figure spravljajo v skupine fotografi, policisti, smrt s koso, helikopter, bager. Material iz enega prizora vodi v naslednjega - riž, s katerim svatje posipajo mladoporočenca, postane pesek miniaturnega tropskega otoka, semantika pa se prelamlja ne le med prizori, temveč tudi znotraj njih. Figure, ki se zdijo v enem trenutku brezskrbno dopustniške, postanejo z minimalnim dodatkom del popolnoma drugačne zgodbe. Ton zgodb, ki jih Espinosa tako sestavlja in prestavlja, je blago ironičen, ne pa sarkastičen ali ciničen. Življenje je tragikomično, življenje je nevarna veselica, ampak če prideš skoz dan, je zvečer, ko zasveti bakla - vžigalica, lepo.
V Mojem velikem delu je nekajkrat na delu tudi sodobna tehnologija. Tu pač ni pomoči: tudi poleti ljudje gledajo televizijo, sploh ker so takrat fuzbalska svetovna prvenstva. Ampak tudi televizija je miniaturna (Applova tablica) in žogo spravljajo do vžigaličnega gola miniaturni mišičnjaki ... Drugih digitalnih medijev pa v uprizoritvi ni. Preigravanje velikostnih razmerij (redki predmeti v naravni velikosti, recimo neuničljiva pločevinka kokakole, v takšni konstelaciji skoraj avtomatično sprožajo komičen učinek, gotovo pa nosijo tudi okoljsko sporočilo) s kamerami oziroma povečanimi projekcijami je v zadnjem času sicer precej pogosta praksa, a ne v Mojem velikem delu. Vse povečave si morajo gledalci pridelati sami, s starinskim gledališkim daljnogledom. Za uprizoritev, ki jo je mogoče spraviti v en kovček in torej v čas potujočih gledališčnikov, se zdi tak starinski angažma edina prava izbira. Na Intimnem odru smo počeli to, kar so (pred časom sinhronih glomaznih video povečav) počeli gledalci velikih produkcij v velikih avditorijih.
Gledališče predmetov, ki nima občutka samo za predmete, ampak za gledališče
Espinosa najbrž ne počne nič takšnega, kar ne bi bilo za žanr gledališča predmetov in za žanr miniaturk običajno. A kar počne, počne ne le z občutkom za posebne tehnološke zahteve takšnega gledališča, ampak z občutkom za gledališče. Ne le z občutkom za predmete, ampak z občutkom za ljudi, za življenje. Mi gran obra je res veliko delo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
