(GLEDALIŠKA KRITIKA) Nismo vsi enako krivi

Družbeno angažirano gledališče Žige Divjaka je dobilo nov pendant. Najradikalnejšega doslej. Dobesedni klic k uporu. Kaj izbrati bolj univerzalnega od podnebne krize za mednarodno koprodukcijo s Štajersko jesenjo in mešano (domače-tujo) igralsko ekipo, ki je besedilo predstave zasnovala skupaj z režiserjem. Nekaj motivov in fragmentov so povzeli po knjigah Manj je več: Kako bo odrast rešila svet Jasona Hickla, Kako razstreliti naftovod Andreasa Malma, Ministrstvo za prihodnost Kima Stanleyja Robinsona in Neprijazna Zemlja: Življenje po segrevanju Davida Wallace-Wellsa.

Podnebna kriza je nadaljevanje Divjakovih begunskih tematik (v predstavah 6 in Gejm) in je v neposredni navezavi z njimi, saj kriz - okoljske in begunske - ne moremo več ločevati. Za skrb zbujajoče stanje sveta nismo vsi enakomerno krivi, ustaviti bo treba peščico ljudi/korporacij, ki uničujejo naš bivanjski prostor, je temeljno izhodišče uprizoritve, ki je v najpogubnejši, najbolj vseobsegajoči krizi vseh kriz danes iskala ne le razloge, ampak tudi odgovor(n)e. Kljub temu da se okoljske katastrofe najbolj zavedamo, smo do nje najbolj pasivni. Vse druge krize so deležne odločnejših odzivov in radikalnejših odgovorov.

Uprizoritev se ne zadovolji s stereotipnim prelaganjem vse krivde na stare generacije, ki naj bi zakockale prihodnost, okoljsko problematiko postavlja v neposredno zvezo z razrednim antagonizmom in - jasno - (neoliberalnim) kapitalizmom. Niso krivi star(š)i, da se planet sesuva, pregreva, umira. Kriva je peščica, ki je načrtno generirala sistem neskončnega izkoriščanja. Konkretno: zadnjega četrt stoletja je 63 milijonov Zemljanov, najbolj privilegirani del sveta, odgovornih za dvakrat toliko izpustov ogljikovega dioksida kot polovica človeštva ali dobre tri milijarde ljudi. Svetovna flota 300 zasebnih luksuznih jaht v enem letu izpusti v zrak toliko ogljikovega dioksida kot deset milijonov prebivalcev Burundija.

Gledalce, le nekaj deset, nas posedejo v obodu s PVC-jem ograjenega prostora. Med nami že sedi šesterica protagonistov. Prostor postaja čedalje bolj zadušljiv in vroč. Večji del prizorišča je travnik nekakšnih rdečih gerber. Na dveh ekranih projekcija prevoda, večina predstave je v angleščini, nekaj malega v slovenščini in bosanščini. Priče smo nekakšni ritmizirani debati ali recitalu, ki doživlja crescendo z nizanjem srhljivih okoljskih dejstev današnjega časa. Igralci bruhajo podatke, ki so strašni. Recimo: da bomo imeli samo še šestdeset žetev, da bodo oceani brez rib že leta 2048, da je bilo letošnje poletje letni čas globalnega pekla, lososi v rekah Britanske Kolumbije so se dobesedno scvrli, kakih 600 ljudi je izgubilo življenje v vročinskem valu brez primere, planet je bil izmenično v ognju in pod vodo ...

Žiga Divjak v svoji novi, še radikalnejši verziji dokumentarnega teatra ni šel v shematizirano obsodbo in netenje medgeneracijskih zamer, kar je najpogostejša bližnjica in interpretacija krivde za okoljsko krizo. Niti ni zapadel v tako pogosto apatijo, nemočen gnev, niti v nihilizem ali fatalizem. Skupaj s švedskim okoljskim aktivistom in teoretikom Andreasom Malmom raje pledira za akcijo, za radikalizacijo okoljskega boja torej. Skrivnost je naša lastna nedejavnost, pravi Malm, ki je bil tudi strokovni sodelavec pri Vročini. Bomo pustili, da nas ta sistem vse pobije, se sprašuje. Se bomo vdali brez pravega boja? Zakaj čakamo in se zadržujemo? Predstava okoljsko krizo misli znotraj krize neenakosti. Malm govori o "nemirih od spodaj", uničevanju infrastrukture, naftovodov itd. Ni Martina Luthra Kinga brez Malcoma X, povedno sklene.

Gregor Zorc, Vito Weis in Damir Avdić so najsugestivnejši, najmočnejši, najpretresljivejši del ekipe, ženski del (Draga Potočnjak, Mina Palada, Maya Sara Unger) je šibkejši. Moška trojka je silovito, z noro energijo in frenetičnim ritmom (Zorc je v taktiranju neverjeten) divjala, tacala, se vlačila, ogibala rož ... po sprva razcvetenem, proti koncu pa vedno bolj potacanem, v strupeno belo meglico odetem travniku kot centralnem prizorišču predstave. Njihove izpovedi so razpete od nizanja objektivnih dejstev - iskanja krivcev za okoljsko katastrofo do intimnih izpovedi vsakogar od njih. Avdićeva, ki izhaja iz balkanskih vojn in begunstva Bošnjaka, povezanega z njimi, je najpretresljivejša v svoji absurdni tragiki in nemoči človeka, ki je ob vseh preživetih grozotah danes še brez krivde kriv, za nekaj, česar nikakor ni zakrivil. On je le igral v bendu in iskal svoj prostor svobode. S svojo donkihotsko pojavo, prepletom krhkosti, ranljivosti in neverjetne prezence med vsemi deluje najbolj tragičen junak. Ko je njegova izpoved najintimnejša, najbolj osebna in prizadeta, preide spontano v materinščino. Podobno je tudi pri Dragi Potočnjak.

Največja vrednost predstave je, da ni niti za hip moralizatorska. Namesto patetičnega trkanja na vest gledalca je iz vsega videnega čutiti poziv k akciji. Ozaveščanje redkega občutka, da nismo krivi vsi, ampak da je peščica najbogatejših Zemljanov najbolj kriva, ni niti malo katarzično, ponuja pa možnost za izhod. In ta bo aktiven ali pa ga ne bo. To je šele prvi krog pekla, ki je brezdanji. Tiktakanje v svetu, opustošenem od podnebnega nasilja, se je zlovešče začelo in ne bo izzvenelo.