(GLEDALIŠKA KRITIKA) Samostojno in neodvisno Živalsko kraljestvo pred volitvami

Republika Slovenija je svojo predstavo proslavo dobila ob svoji četrtstoletnici. Dobila je predstavo Republika Slovenija (Slovensko mladinsko gledališče in Maska, 2016), predstavo, ki "traja petindvajset let in je narejena z vašim denarjem. In ves ta čas ste - kot statisti ali glavni igralci - njen del." Republika Slovenija ni bila ne simbolična, ne parabolična, ne alegorična predstava, ni namigovala, aludirala, natolcevala. Bila je dokumentarna predstava o rojstvu države iz trgovanja z orožjem. Njene dramatis persone so bili predsednik države in vlade, ministri, uniformiranci in tajni agenti.

Farma Orwell bi lahko bila malo zakasnela predstava proslava ob tridesetletnici samostojne Slovenije. Prašičji osamosvojitelji Živalskega kraljestva, predsednik vlade Napoleon, njegovi ministri za propagando, kulturo, obrambo (idealen nabor najbolj ideoloških ministrstev), ministrica za ljubezen ter častna gostja Debelinka (avtorica njihove ustave oziroma deklaracije o živalskih pravicah), se namreč zberejo na praznovanju ob obletnici samostojnosti. Praznovanje posvečajo spravi, za dosego sprave pa morajo urediti spomin tako, da bo "naš skupni spomin". Na prazničnem banketu torej preigravajo "slike" iz obdobja osamosvajanja in gradnje države, se pravi, prirejajo zgodovino po predsednikovih željah in ukazih, podeljujejo in odvzemajo rede za zasluge, ustanavljajo preiskovalne komisije, iščejo izdajalce, se gredo vojno in poslušajo, kako predsednik statistično dokazuje, da živijo zdaj veliko boljše kot prej. Večkrat so (politično) mrtvi, odstranjeni z državniškega parketa, a se vedno znova vrnejo. Razen na koncu, pred zadnjo točko dnevnega reda, novimi volitvami, ko ostane od osamosvojiteljev samo še Napoleon, ki je kot edini kandidat pač znova izvoljen.

Interpretacija, po kateri so Orwellovi najznamenitejši teksti alegorija komunističnih totalitarnih sistemov, je vsaj tako naivno didaktična kot ti teksti sami. Če tega slučajno ne bi razumeli že prej, bi morali uvideti v zadnjih tridesetih letih. Tudi v demokraciji je življenjska doba Napoleonov in njihovih ministrov za propagando neomejena in tudi v miru vedno najdejo ali začnejo kakšno vojno ali izredne razmere.

Ampak Farma Orwell seveda ne govori o Republiki Sloveniji. Farma Orwell je pač univerzalna alegorična farsa. Kot rečeno, tudi demokracije niso odporne proti patološkim totalitarcem in fundamentalistom, tudi v demokracijah imaš oblast, če "povzročiš bolečino in ponižuješ". Orwellove Živalske farme in Farme Orwell ne loči drugačen objekt, tema, predmet obravnave, temveč gledišče in modus obravnave. Če se zdi (ali pa se nam je vsaj včasih zdela) Živalska farma distopično tragična, je Farma Orwell (samo še) farsa. Proti koncu z naukom, da ni mogoče vladati s sovraštvom, strahom in paranojo, burka sicer dobi svojo moralko, vendar to ne (p)ostane prevladujoč ton predstave. Farma Orwell je vendarle proslava z govori, petjem in zaigranimi prizori, torej ni nič zares in nič res.

Besedilo sta s pomočjo Živalske farme, 1984, Orwellovih esejev pa tudi pesmi Milana Jesiha iz zbirke Maršal in Ti, ki izzivaš skupine Laibach napisala Tatjana Doma in Luka Marcen. Za proslavarski tekst je Farma Orwell zelo gosto besedilo, zato sta se avtorja v funkciji režiserja in dramaturginje uprizoritve precej skrajšala. Verjetno pa je za alegorijo, ki naj bi poudarjeno izrekala obče, zapomnljive resnice, besedilo še premalo izčiščeno. Preprosto škoda je, da si nismo mogli zapomniti kakšne nove maksime oziroma da smo utrdili samo stare modrosti iz Orwellovega teksta.

Glavni adut Farme Orwell torej ni besedilo, vseeno pa je omogočilo dobro nadgradnjo vsem drugim uprizoritvenim segmentom. Farma Orwell je dobro zrežirana - gre za režijski prvenec Luke Marcena v SNG Maribor - in dobro odigrana. Izhodiščna izbira, ki dosledno vztraja od prvega do zadnjega momenta dobro uro in pol dolge predstave, je popolno karikiranje vsake misli in vsakega dejanja. Dramaturško pa predstavo odlikujejo predvsem dobro tempirani počasni govori in premolki in zavlačevanja pred sarkastičnimi zasuki.

Najboljša pomočnica režije je koreografija. Do potankosti sta definirana dobesedno vsak korak in vsaka gesta, in to tako, da sta pomenljiva in duhovita. Gibanje zahteva in ohranja pozornost gledalcev in pomaga zapolniti kakšno prazno mesto. Scenografija omogoča, da je to gibanje kljub ne velikemu Malemu odru in ne tako majhni ekipi dobro vidno, kostumografija si je dala duška predvsem pri parodiranju uniform oziroma uniformirane oblastniške mode, glasba pa dobro išče svojo pot med himnami, marši in narodnozabavnim rockom.

Igralke in igralci dobro prepevajo v songih in se odlikujejo tudi v solističnih partih, ampak predstavo si bomo zapomnili predvsem po njihovih popolnih grimasah in temu primerni glasovni in gibalni spremljavi. Mateja Pucko (minister za kulturo), Vladimir Vlaškalić (Napoleon), Maša Žilavec (minister za obrambo), Liza Marijina (Debelinka), Vojko Belšak (minister za propagando) in Eva Kraš (ministrica za ljubezen) ustvarijo skoraj stripovske kreacije.

Ali je Farma Orwell smešna? Vsaj na sobotni reprizi se nismo zelo smejali. Smo se pa, da se vrnem k začetku, do solz krohotali ob uprizarjanju afere Depala vas v predstavi Republika Slovenija s popolnoma resnim Draganom Živadinovom v glavni vlogi. (Mislim, da gre za enega najbolj komičnih prizorov v sodobnem slovenskem gledališču sploh.) Resnica o oblasti ni smešna. Veliko bolj smešna je oblast sama. Ampak za to seveda niso krivi ustvarjalci Farme Orwell.