(GLEDALIŠKA KRITIKA) Tišina v času covida in nasilja nad ženskami

Omnibus na naših odrih ni pogosta forma. V zadnjih letih je bil podoben princip sopostavitve dramoletov oziroma dramskih prizorov na delu pri nekaterih snovalnih predstavah, vseeno pa je šlo po navadi za bolj poenoteno pisavo in večinoma tudi skupno tendenco. Odločitev za uprizoritev treh krajših dramskih besedil se zdi v vsakem primeru dobrodošla, če gre za besedila avtoric, ki so se doslej že potrdile, ne pa še utrdile na odrih, pa sploh.

Če smo prav razumeli, je umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor dramatičarkam naročila besedila iz žive sedanjosti. Temu skupnemu imenovalcu pa je bilo - v izhodišču ali, bolj verjetno, med procesom dela - priključenih nekaj napotil: enotnost časa in prostora (klop v mestu, večer oziroma noč) ter (bolj dramaturška kot tematska) rdeča nit, tišina. Gledališče je medij, v katerem so tišine najbolj glasne, se zdi. Tišina je verjetno najpogostejša beseda v didaskalijah, zapiše v gledališkem listu Anja Krušnik Cirnski. Vendar ima v treh dramoletih, morda pa tudi znotraj njih, tišina različne predznake.

V Luninem plesu Tjaše Mislej je tišina posledica izpraznjenosti. Ona, žena, ne mara tišine, želi si nekoga, ki bi jo videl, slišal in bi se z njo pogovarjal. Ker ji on, mož in tajkun, ki uničuje življenja, tega ne da, poišče tolažbo drugje. Ampak ker ji mož zagrozi, da bo tudi njo postavil na cesto, tako kot je direkt na cesto namesto "na čakanje" (to je poudarjeni aktualni moment te drame) poslal delavke svojega podjetja, bo verjetno še naprej prenašala votel in nem zakon.

V Zori Ize Strehar je zelo glasno. Štiri zreloletne prijateljice imajo dekliščino, sredi nočnega kolovratenja se jim pridruži še pastorka skorajšnje neveste. Še pred zoro se bo razkrilo, kar poskuša skriti oziroma prevpiti vsaka od njih. Trenutki tišine bodo mučni ne samo zato, ker bo prišla na plan vsa patologija, ampak še bolj zato, ker se bo videlo, da si ne pomagajo in da si ne želijo pomagati, ampak si vztrajno zatiskajo oči pred svojo in tujo nesrečo. In aktualni moment Zore? Bolj aktualen sploh ne bi mogel biti. Premiera Tišine med nami je bila 20. februarja, Mia Skrbinac pa je razkrila, da je na akademiji trpela spolno nadlegovanje, v začetku februarja. V Zori v vlogi pastorke poskuša pravkar ugotovljeno fizično in psihično nasilje nad eno od žensk nemudoma prijaviti policiji, vendar ji druge ženske to onemogočijo.

Barbara Zemljič je v Mraku izpostavila neizpostavljen, odmaknjen vidik tega časa - umiranje v osamljenosti. Res je, ko človek umre, je vedno sam, ampak ne tako sam, kot so sami bolniki s covidom v bolnišnicah. Občutek, da se ni mogel posloviti od mame, preganja enega od bratov, ki se pred glasno pogrebščino umakneta na klop. Tako kot je tukaj nagovorjen specifični problem leta 2020 oziroma pandemije, je posebna oziroma drugačna kot v drugih dveh delih tudi obravnava tišine. Na koncu bo tudi tukaj - tako kot v Luninem plesu in v Zori - prevladal ekonomski, strateški, varnostni interes. Na koncu se bo treba zmeniti, kaj od dediščine bo kdo dobil. Ampak vsaj vmes, vsaj nekaj trenutkov na klopi, sta si bila brata sposobna povedati več, kot si je par v Luninem plesu ali so si prijateljice v Zori. Preden bosta delila dobitke, sta drug z drugim delila svoje življenjske izgube. In vsaj za nekaj trenutkov tišina med njima ni bila mučna tišina, temveč tišina, ki dva človeka povezuje. Prav tišina iz Mraka je prišla tudi v naslov omnibusa. Mrak je tudi formalno najbolj minimalistična kratka drama, izčiščen dialog med dvema človekoma (Primož Pirnat in Gaber K. Trseglav). V Luninem plesu se paru (Judita Zidar in Lotos Vincenc Šparovec) s pomembnim sporočilom priključi še ena oseba (Ajda Smrekar), v Zori pa nudijo prijateljice (Karin Komljanec, Bernarda Oman, Tanja Dimitrievska in Mojca Funkl ter pastorka Mia Skrbinac) skoraj dovolj materiala za samostojno dramo, kar se odraža tudi v dolžini.

Vsa tri besedila seveda govorijo o našem času, posebna znamenja najbolj recentnega pa so v besedila in uprizoritev inkorporirana bolj ali manj zavezujoče in prepričljivo. Podobno je tudi s tišino v vseh njenih tonalitetah in glasnostih (ki jih lahko odlično merimo z glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja).

Režiserka Nina Šorak fabul, motivov, dolžin, hitrosti in intenzitet ni na silo enotila. Tudi povezala jih je kvečjemu z nepomenljivimi domislicami. Uprizoritev dramoletom ne nalaga teže, ki je ne bi imeli že v izhodišču, in potencialne teme (pomanjkanja komunikacije, razumevanja, empatije ...) ne razvije v problem. Pri uprizarjanju samostojnih dramskih del bi to bil problem, tukaj pa najbrž ne. Brez ekshibicij pušča igralcem ves prostor. Koliko si ga vzamejo, pa ni odvisno samo od njihovih dimenzij, ampak tudi od dimenzij posameznega teksta. Omnibus tako tokrat služi predvsem za revialni pregled različnih dramskih pisav, se zdi. Razvidno je, da ostajajo aduti avtoric tudi v kratkih formah isti: Tjaša Mislej postavlja v fokus brezizhodnost brezpravnega razreda brez lastnine, Iza Strehar spretno prepleta in vključuje več aktualnih toposov, Barbara Zemljič pa prepriča s subtilno psihologijo.

Režija oziroma scenografija (Branko Hojnik) sta dobro demonstrirali aktualno izgubljanje večdimenzionalnega prostora. Ker smo z gledališčem na računalniškem zaslonu med drugim izgubili globino odra, jo tudi uprizoritev stisne na "zaslon". Za klopjo, na kateri posedajo akterji Tišine med nami, je ogromen jumbo plakat, ki ustvarja lažno globino. Delavec slikar, ki fotografijo dopolnjuje s svojimi intervencijami (igra ga Lovro Zafred), pa je - ob praznem avditoriju - pravzaprav edina publika dogajanja na klopi.