(GLEDALIŠKA KRITIKA) Vse naše krhkosti

Bila je mizica na vrtu, na njej ogledalo, čokolada in še nekaj reči. Ko je prišel čisto blizu nas Simon Šerbinek, se je vzpostavila svojevrstna bližina. Krhka v Krhkosti. Pravi prevod naše najbolj zagnane in subtilne carrièrologinje, nekdanje profesorice francoščine s Prve gimnazije, ki skozi čas ohranja žlahtne stike z mnogimi nekdanjimi dijaki, danes ustvarjalci, Danice Geršak. Tako kot ona čuti in do obisti pozna francoskega megazvezdniškega pisatelja in svetovno znanega scenarista Jean-Clauda Carrièra, ga - pri nas - ne pozna nihče. Obe dosedanji uprizoritvi Carrièrovega Zborovanja ptic, Lorencijeva in tista Nine Rajić Kranjac, sta nastajali v večjem ali manjšem sodelovanju z njo.

Tudi Šerbinek je bil Daničin dijak. Režiser Matjaž Latin je v monopredstavi igralcu pustil dihati, pustil mu je, da se izživi do zadnjega vlakna - senzualno, fizično, mentalno. Z živo, subtilno naracijo, brez velikih gest in motečih standupovskih štosov na prvo žogo. Tak žanr monopredstave bi moral biti za zgled vsem tistim danes tako razpaslim soloperformansom, ki iščejo bližnjice do gledalca s plehkostjo. Preprost, umirjen, pa tudi v dramatičnih trenutkih eksaltiran igralčev glas nam sporoča preproste, a tako globoke resnice o nas. Svojstveno mnogoplastno "predavanje" nam izvede. Skozi obča mesta odtujenosti, sodobnega hlepenja za srečo in večno lepoto, nam subtilno, do bolečine razgaljajoče pripoveduje o sebi in nas, naših krhkostih, ranljivostih.

Carrière ni kar mimogrede svetovni zvezdnik. Delal je z največjimi režiserji: Bunuelom, Formanom, Wajdo ... Kdo ne pozna Diskretnega šarma buržoazije ali Lepotice dneva ali filma Ta mračni predmet poželenja, ki je dobil tujejezičnega oskarja. S Petrom Brookom je sodeloval pri deveturni izvedbi sanskrtskega epa Mahabharata. Tudi v predstavi je odkrušek tega dela.

Pri Šerbinkovi interpretaciji velikega avtorja je nenehno navzoč tisti žlahtni občutek globinskega uvida interpreta. Preprosto čuti material, živi ga, razume do tančin. In to najbolj fascinira - ob krvavi, surovi ranljivosti protagonista. V enem od prizorov si sname svoje nožne proteze in nemi obstanemo pred najhujšo, najbolj zaznamovano ranljivostjo, kar jih je. Ne vem, če smo se že kjerkoli kadarkoli tako zares, tako krvavo zavedli svojega krhkega bivanja, ranljivega telesa in spodmikajočega se sveta.

Takole povedno pravi Carrière skozi protagonista: "Želimo večno mladost (zunanjost izbriše bistvo), zatekamo se k množici bogov, pijemo eliksirje, verjamemo tej ali oni metodi zdravljenja, molimo, samo da bi prikrili našo pravo resnico - svoje krhko stekleno bistvo. Umetnost išče razpoke v našem oklepu, prostor naše najobčutljivejše ranljivosti, kjer trepetamo v svoji globoki negotovosti. Naša veličina in lepota naše človečnosti je v tej krhkosti, v tej razpoki. In naša možnost, da začutimo ponos in srečo."

Predstavi se pozna, da je nastajala v času zaprtja vsega, tudi teatrov. Bila je iskanje rešitve in nekaj tega odrešujočega hlepenja po svobodi je v njej. Kdaj smo se bolj ovedli svoje in obče krhkosti, pa tudi minevanja, kot prav v tem bolnem času.

Takih monoprojektov nam v bistvu manjka danes, ki s tehtnostjo in nepretencioznostjo segajo daleč in globoko. Carrière nam ponuja toliko vsega - poskusiti je vredno spreminjati svet tam, pravi, kjer smo, svet, ki ga vidimo, čeprav na še tako neznaten način. Navidezna moč nas oddaljuje, krhkost zbližuje. Prav zaradi nje je naš svet sicer minljiv, a lep, v njej je skrita veličina človeškega.