(INTERVJU) Aleksander Gadžijev: Beseda virtuoz prinaša mnoge nesporazume

Če začneva pri najaktualnejšem: pred dnevi ste postali absolutni zmagovalec klavirskega tekmovanja v Sydneyju. Tekmovanje je bilo spletno, prijavljenih je bilo več sto pianistov. V finale se vas je uvrstilo 32, vi ste absolutni zmagovalec. Morda poveste kaj o tem tekmovanju in nasploh o tej novi formi tekmovanj? S to zmago boste koncertirali po Avstraliji in ZDA, nastopali boste tudi z dirigentom Valerijem Gergijevom. Tudi z njegovo Münchensko filharmonijo?

"Tekmovanje 'Sydney', eno najprestižnejših na svetu, je potekalo v treh etapah in je vsebovalo okrog tri ure glasbe. Tudi če ni bilo mogoče igrati v Avstraliji, sem hotel obdržati koncepcijo, ki je vedno zaznamovala to tekmovanje, in sicer, da bi moral v vsaki etapi kandidat izvajati delo na različnih instrumentih. Tako sem storil tudi v online obliki (edini na tekmovanju) in oblikoval program etap, primerno lastnostim posameznih instrumentov. Tako sem v prvi etapi igral na kawaiu, iz katerega lahko izvabim očarljiv in topel ton, in to združil z glasbo Chopina in Messiaena; v drugi etapi na fazioliju, ki je obdarjen z bolj modernim, ledenim zvokom in ki mu pripada globok basovski register; na tem sem izvajal celotni recital s poudarkom na ruski glasbi (Šostakovič, Čerepnin, Prokofjev). V tretji pa sem izbral bolj klasični steinway, ki bi lahko najbolj nadomestil zvok in bogastvo orkestra, ter na tem igral med drugim 7. simfonijo Beethovna v priredbi Liszta. Koncerti so potekali v živo, s tem da je iz Sydneyja vedno en predstavnik poslušal in preveril točnost dogodka. Mislim, da je ta nova forma tekmovanj lahko veljavna, ampak upam in sem prepričan, da se bo kmalu vse vrnilo k normalnosti.

Z Gergijevom bom nastopal v Sankt Peterburgu decembra z njegovim Mariinskim orkestrom. Upam, da tudi z Münchensko filharmonijo kmalu!"

​Najbolj vplivni pianistični dogodek na svetu

Ta čas ste se uvrstili še na eno prestižno, morda v pianizmu najprestižnejše tekmovanje, slovito mednarodno klavirsko Chopinovo tekmovanje v Varšavi. Prijavljenih je petsto pianistov. Vi boste prvi slovenski pianist v tej izbrani družbi. Kako potekajo priprave? Spominjam se odstopa članice žirije tega tekmovanja pred desetletji, slovite pianistke Marthe Argerich, ker se je zavzela za tedaj mladega, svojstvenega Iva Pogorelića. To tekmovanje ima v svetovnem merilu res veliko težo, kajne?

Chopina se precej površno uvršča v romantiko, pri njem hitro zapademo v sentimentalnost, a če poznamo na primer njegovo korespondenco, spoznamo tudi njegov smisel za humor, njegov angažma, razmišljanja … Pri iskanju interpretacije najbrž kopljete po marsičem. Pianist Nejc Lavrenčič mi je v nekem intervjuju dejal, da "interpretacija ni nekaj, kar se doda glasbi kot sladkor v kavo". Najbrž se strinjate. Tudi muhavosti in ega glasba ne trpi?

"Na začetku je treba nekaj poudariti: meja med egom in predanostjo je zelo tanka, in nihče se ne more izogniti odstotku enega ali drugega. Tudi najbolj egocentričen umetnik se mora nečesa naučiti (katerikoli tekst, usklajevanja barv, pomena besed, usklajevanja form, perspektive itd.), pa tudi najbolj skromen in predan umetnik izraža samega sebe. Kar se tiče Chopina, ni bil človek, ki bi preveč ljubil besedo in razmišljanje; bil je čisti glasbenik z globoko občutljivostjo za neizrekljivo. Bil je velik pedagog, globoko povezan z učenci in ustvarjalno zelo nabit. Ne glede na to je večkrat skušal dokončati svojo pianistično-didaktično metodo, a neuspešno.

Glede interpretacije: beseda interpretirati zame pomeni pokazati, kateri so najpomembnejši elementi določenega dela; lahko je energija, občutek za barvo, ležernost, neuklonljivost ritma, vzkipljivost fraziranja, mehkoba zvoka, teža harmonije …

Mislim, da je temelj interpretacijske sposobnosti neposredna občutljivost posameznega človeka. Osnova skladbe je človeška in emocionalna vsebina, ki jo takoj začutimo. Šele potem se začenja dodajanje detajlov, ki lahko v nekih slučajih celo spremenijo določene temelje, ampak ne da bi se skladba pretvorila v nekaj popolnoma drugačnega.

Sposobnost interpretiranja sveta se gradi z leti, z vedno večjim bogastvom in izkušnjami; ni nekaj, kar se rodi samo po sebi."

​Imeti dva pedagoga doma

Če greva malce v vašo biografijo: živite v Gorici (italijanski), vaša mama je Slovenka Ingrid Silić, novogoriška pianistka in pedagoginja z Glasbene šole Nova Gorica, vaš oče je ruski pianist in profesor Sijavuš Gadžijev, na Primorskem je znan po tem, da je vzgojil celo vrsto odličnih mladih pianistov (Danijel Brecelj, Ivan Skrt, Urška Babič. Alekdander Pavlovič …). Tudi svoje pedagoške metode je predstavljal marsikje (med drugim v Mariboru). Kako je živeti v tako večkulturnem okolju, prepletu slovensko-rusko-italijanskega sveta? Vas je to močno zaznamovalo?

"Že v otroških letih sem vedno veliko spraševal in me je mama opisovala kot zakajčka. Očitno sem občutil, da mi le en odgovor ne zadostuje; vedno sem hotel katerokoli informacijo znova predelati in jo s svojimi očmi ponovno pogledati. Moja življenjska situacija mi je dala možnost, da sem to intenzivno počel. Verjetno se je zato že dovolj zgodaj oblikovala močna in trmasta osebnost. Ni bilo enostavno imeti dva pedagoga doma, še posebno kadar sta imela različne poglede na glasbo, in ne samo nanjo.

Ob tem sem si ustvaril mnenje, da obstaja tretja, 'moja' pot, ki je lahko nekoliko neodvisna od drugih. Istočasno, zamejsko življenje mi je potrdilo, da obstaja več pogledov na življenje, in takoj mi je bilo jasno, da ni mogoče, da je eno bolj opravičljivo kot drugo. Tako sem vedno dojel en svet in drugi svet in upam, da mi bo še bolje uspevalo v prihodnosti."

Vaša klavirska pedagoga sta bila najprej v zgodnjih letih mama in kasneje oče. Je biti v pedagoških rokah staršev nekaj posebnega? Formirali ste se zelo drugače, se mi zdi. Pri vas gre bolj kot za poustvarjalca za ustvarjalca z močnim intelektualnim nabojem. Zanimajo vas ne le različne zvrsti glasbe, tudi jazz in improvizacija, temveč prav tako filozofija, celo fizika. Kako vse to usklajujete in lepite? Zvezdniškega, popovskega pristopa pri vas ne zaznamo. Spomnim se belega klavirja Ivana Skrta in koncerta na gladini Soče … Vi ste drugačni, iščete globino glasbe, ne razvedrilo v njej, kajne?

"Tukaj je treba vprašanje nekoliko razčleniti: ne mislim, da tisti, ki igra na belem klavirju, samo išče ekscentričnost in se identificira samo z zvezdniškim pristopom; lahko je istočasno tudi dober glasbenik, z željo pridobiti širši krog publike. To je bolj intuitivni pristop do glasbe. Mene je vedno zanimalo tudi razumevanje zakajev, kot sem že prej povedal. Sicer je filozofski pristop nekoliko bolj kompliciran pri glasbi, saj ni nekaj materialnega. Vsekakor, lahko se človek sprašuje, katere simbole prikliče glasba in kako jih ponazori. Ali je v tem trenutku pomembna harmonija? Ali neizprosnost tematskega razvoja? Razčlenjenost polifonije ali poudarek na eno sekundarno figuro?

Kako se vse informacije lepijo? Brez dvoma se formirajo že v podzavesti in ena ne more ne vplivati na drugo. Če jih potem vzdignemo na površje, se lahko zavemo, da lahko (z nekoliko fantazije) prilagodimo veliko principov iz fizike ali s kateregakoli področja znanja v glasbo. Recimo: kakšna je temperatura na začetku Barcarole Chopina?

Seveda tudi ne samo znanstveni svet, ampak še druga umetniška sredstva. Ko sem nazadnje igral celovečerni koncert Beethovna, s sodelovanjem igralca, me je dramatična atmosfera, ki jo je ustvarila beseda, zelo navdihnila.

Srečanje z improvizacijo se je zgodilo pri šestnajstih letih, ko sem prvič poslušal Kölnski koncert Keitha Jarretta. Od tega trenutka se je v meni nekaj čisto prebudilo in začenjal sem tudi sam pogosto improvizirati. To delam vedno bolj pogosto za dodatek na koncertih."

Zanimivo je tudi vaše šolanje, obiskovali ste Slovenski center za glasbeno vzgojo Emila Komela v Gorici. Bili ste tudi na liceju Duca degli Abruzzi v Gorici. To vam je dalo širino znanj. Ste se na kasnejši poti do salzburškega Mozarteuma še kaj ukvarjali s filozofijo, naravoslovjem, ki sta vas na liceju izjemno zanimala? Najbrž je za vrhunskega pianista nujno, da se na neki točki povsem posveti pianizmu?

"Seveda je bila velika sprememba, ko sem se preselil v Salzburg in nato naenkrat ukinil skoraj vse svoje odnose do drugih interesov. Težje je bilo na začetku, saj sem se moral naučiti samostojnega življenja, in časa za filozofiranje ni bilo kaj dosti. Istočasno sem se prvič srečal s tako ozkim profilom okolja, pogovori s prijatelji so večinoma krožili okrog tem tekmovanj in pianističnih težav. Počutil sem se izgubljenega, ampak potem sem se sprijaznil. Sicer je bil pianistični nivo zelo visok, tako da sem začel s precej meniškim načinom življenja. Cilj mi je tedaj bil osvojiti vidno in prestižno nagrado, da bi lahko začel koncertno dejavnost. Po drugi strani se je danes moj pogled na to temo povsem spremenil, življenje v Berlinu mi je končno dalo to širino novih glasbenih in življenjskih izkušenj, ki sem si jih vedno predstavljal."

​Moč in pogum

V enem intervjuju ste dejali, da "pianist današnjega časa mora biti nadarjen, samozavesten, vztrajen in tudi zelo potrpežljiv". Motilo vas je, da se pianiste preveč primerja z obrtniki in virtuozi, vi te stereotipe vseskozi rušite. Se še vedno ukvarjate z avstrijskim filozofom Ludvigom Wittgensteinom?

"Beseda virtuoz prinaša s seboj določen nesporazum. V času Bacha je bil virtuoz tisti, ki je prakticiral bolj predrzne modulacijske tehnike. To lahko opazimo v začetnih delih Bachovih toccat. Najbolj se je izraz spremenil v romanticizmu, ampak tudi takrat beseda ni pomenila samo hitrosti in agilnosti prstov. Etimološko beseda ne opisuje nič drugega kot moč in pogum, v povezavi s človekom (vir po latinsko pomeni človek).

Osebno mi ta zadnji pomen besede ni bil v čast, saj ne gre samo za hitrost, ampak za hrabrost celotnega glasbenega izraza: lahko je torej tudi nedotakljiv pianissimo znak velike virtuoznosti, bogastvo zvokovnih barv, ali predrznega fraziranja, časovnega občutka, instrumentalnega obvladanja ..."

Tudi skladate. Načrtujete kdaj kako izvedbo lastnega dela?

"Na žalost je časa za vse res malo. Nekaj skladb sem izvedel lani v londonskem Wigmore Hallu. Upam, da bom to seveda še nadaljeval. Ukvarjanje z improvizacijo mi pomaga iskati svoj stil izražanja, ampak pisanje na papirju potrebuje bolj globoko zavedanje."

Ne morem mimo vprašanja o skladateljih, ki so vas zaznamovali. Seveda vse izhaja iz Bacha in Beethovna, tudi Rahmaninov je vaša repertoarna stalnica. Kdaj ste prvič igrali Mount Everest, klavirski koncert Rahmaninova št. 3., op. 30? Vaša tudi ruska kri se najbrž pozna v vaši interpretaciji, hkrati pa so na vas močno vplivali še Vladimir Viardo, Ferenc Rados, Claudio Martinez-Mehner … Je pomembno napajati se pri različnih izvirih, šolah?

"Tretji koncert Sergeja Rahmaninova sem prvič izvedel na Japonskem, v mestu Hamamatsu leta 2018. Bil je nepozaben dogodek, ki ga bom vedno hranil v spominu. Poleg imen, ki ste jih navedli, je treba opomniti seveda na moje profesorje: očeta Siavuša Gadžijeva, Pavla Gililova v Salzburgu in Eldarja Nebolsina v Berlinu.

Napajati se z različnimi novimi informacijami je vedno pomembno; problem je, kako jih ti nato postaviš na pravilno mesto v svojem sistemu. Ne sme vsaka nova informacija totalno zmesti človeka. Seveda je težko, ko se mlad človek približa takšnim osebnostim, da se ne začenja spraševati o tem, kar je počel doslej, ampak je še bolj važno, da potem vsak stimulus najde svoj protistrup ..."

Za vas se je v mednarodnem merilu vse odprlo z zmago na 15. mednarodnem tekmovanju v Hamamatsuju, kajne? Tudi Monte Carlo in elitni Monte Carlo World Piano Masters Competition je bil pomembna prelomnica. In nastopali ste že na mnogih prestižnih odrih - od La Fenice do Japonske, Pariza, Moskve, ZDA …

"Zmaga v Hamamatsuju mi je dala možnost veliko nastopati predvsem na Japonskem, kjer sem igral veliko recitalov in z raznimi orkestri. Spoznal sem veliko krajev, novih ljudi … Japonska mi je zelo pri srcu, in ko sem tam, čutim, da od njene kulture vedno kaj sprejmem.

Zmaga v Monte Carlu mi ni odprla toliko vrat, sicer pa se je potem kmalu začel covid … Upajmo, da bo sedaj bolje."

Nova Gorica bo evropska kulturna prestolnica 2025. Boste kaj udeleženi, so vas že kaj vabili?

"Zelo sem vesel, da je moje mesto zmagalo na izboru za prestolnico kulture v Evropi. Prepričan sem, da bo ta dogodek zaznamoval moje mesto, in mislim, da bo pripomogel k še boljšemu zbliževanju Slovenije in Italije. Ja, z organizatorji sem že imel pogovore o tem, kar bi lahko predstavili, ampak je še prezgodaj za dokončno vizijo. Vsekakor se tega dogodka že zelo veselim in ga težko pričakujem!"