(INTERVJU) Alja Predan: Na nacionalnem preverjanju znanja je bil uspeh pri slovenščini 49-odstoten, pri angleščini pa 66-odstoten. To je nacionalna sramota

Po koncu pandemije se gledališča polnijo počasi. Kako polna je bila dvorana na Dnevih komedije?

"Nismo zapolnili vseh koronskih zmogljivosti. Otvoritvena predstava Tutošomato priljubljenega Iztoka Mlakarja je bila dobro zasedena, druge nekoliko manj. Začele so se počitnice, ljudje so utrujeni in vsega siti, veliko stvari je sovpadlo. To je bila pač izjemna situacija, vsekakor nameravamo ohraniti stari festivalski termin v marcu."

Kako (ne)primeren je ta čas za gledališke festivale sploh? Seveda vas to sprašujem predvsem zaradi novega termina Borštnikovega srečanja ...

"Večina festivalov na naši strani poloble je dejansko umeščena bodisi v junij bodisi v september, v čas po koncu ali pred začetkom sezone. Tej shemi so prilagodili tudi festivale v naši bližini, Bitef je bil nekdaj oktobra, pa so ga prestavili na september, podobno sarajevski MESS, Sterijevo pozorje je junija ... Za gledališča je to prikladno, saj so oktobra že v novih produkcijah, ki jih morajo zaradi festivala prekinjati ... Kaj to pomeni za celoten ustroj festivala, pa bo pokazal čas. Prijetno je, če se lahko družimo na prostem, ostaja pa vprašanje, kako se bodo na novi termin navadili Mariborčani.

Korona je prišla tej odločitvi pravzaprav naproti. Sicer bi težko tvegali leto dni brez festivala, navsezadnje bi s tem lahko zamajali financiranje. To spremembo je omogočil splet okoliščin. Misel je tlela že prej, korona pa je pripomogla k njeni uresničitvi."

Kot selektorica Dnevov komedije (ki bi se morali zgoditi lanskega marca) ste izbrali osem tekmovalnih predstav, vendar so štiri med pandemijo bodisi ugasnile bodisi se iz drugih razlogov niso mogle udeležiti festivala. Ob predstavitvi izbora ste povedali, da se je tudi sicer produkcija komedij zmanjšala. Kako je to mogoče, ko pa vsi ves čas ponavljamo, da si ljudje želijo samo še zabavati?

"Ko sem bila leta 2017 prvič selektorica Dnevov komedije, je bilo prijavljenih 19 komedij, naslednje leto 18, leta 2019 pa samo še 14. Celotna slovenska institucionalna produkcija (približno 100 novih premier) je premogla le 14 komedij. To je skrb vzbujajoče malo. Pa še te so bile bolj komične drame, muzikali, politične satire. Komedij, ob katerih bi se prešerno smejali večino časa, sploh ni bilo. Ne vem, čemu to pripisati. To je stvar umetniških vodij. Kaj programirajo, katere ustvarjalce izberejo ... Narediti dobro komedijo je težko. To je posebna obrt, ki jo je treba znati, in še nekaj: režiser_ka in ustvarjalna ekipa morata imeti smisel za humor. Ni enostavno."

Mogoče je pa tako malo žlahtnih komedij, ker tisti, ki hočejo komedijo, nočejo žlahtne komedije, ampak špas teatre in standupe.

"Interes za komedijo je res prevzel napol amaterski standup. Je dosegljivejši, všečnejši, manj zahteven. Ob tem je treba omeniti še manko na izobraževalnem polju. Ne vem, ali se na delavnicah dramskega pisanja sploh ukvarjajo z žanrom komedije."

Dnevi komedije nimajo podpornega strokovnega in sploh spremljevalnega programa. Po besedah upravnice SLG Celje Tine Kosi je tako zato, ker festivala ne financira država. Kako smiseln/nujen/potreben bi bil takšen program?

"Festival je dogodek praznovanja, sestavljen iz uprizoritev in spremljevalnih dogodkov. Teoretske okrogle mize na takem festivalu najbrž ne bi imele smisla. Smiselni pa bi bili drugi spremljevalni dogodki, ki bi animirali lokalno skupnost in dali festivalu drugačen zagon. Druženje je za vsak festival nujno. Mislim pa tudi, da mora biti festival relativno časovno skoncentriran in kontinuiran. A ker je Celje razmeroma majhno mesto in (še) nima dovolj publike, ki bi zdržema teden dni hodila na predstave, se je oblika dveh podaljšanih vikendov pokazala za ustrezno in se tudi ukoreninila."

Začeli ste delati v novogoriškem gledališču, potem v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Cankarjevem domu, zatem na Borštniku v Mariboru in zdaj v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Je kritična masa samo v Ljubljani?

"Nikakor ne. V Mariboru ima festival dolgoletno tradicijo in mojim predhodnikom gre zasluga za to, da so ga postavili na zelo visok piedestal. Borštnikovo srečanje je ves čas svojega obstoja težo le pridobivalo. Če toliko let vztrajaš, hkrati s tem vzgajaš publiko. Publika ni samoumeven pojav. Ljudje se morajo navaditi. Več let potrebuješ, da pridobiš publiko, ki čaka na festival, in Mariboru je to uspelo. Ima zvesto publiko. Nisem sicer prepričana, da se je že dovolj razširila tudi na različne socialne sloje, mislim, da festival s programi aktivacije mladih to zdaj počne. Ko se je v Beogradu začel Bitef, so hodili gledat predstave samo gledališki navdušenci. Koga pa je v 60-ih zanimal 'neskončno dolgočasni' Wilsonov Einstein na plaži? A po petdesetih letih je Bitef prerasel v dogodek, na katerem so vse predstave nabito polne. Res pa imajo glavna mesta veliko študentov in druge urbane populacije, ki je hvaležna odjemalka. Celje nima študentarije, tudi med gimnazijci je precej vozačev. Je sicer mlajša urbana populacija, a ne takšna, ki bi se z abonmaji vezala na gledališče. Imamo pa zelo veliko otroške publike, kar je rezultat in dokaz uspešnega, dolgoletnega in načrtnega dela. Gledališče namreč že desetletja skrbi za otroke in mlade in to počne z res kakovostnimi predstavami. Morda pa bi bilo treba v prizadevanju za dodatno občinstvo aktivneje angažirati tudi njihove starše."

Že leta govorimo, da SLG Celje privabi odlične igralce z akademije, jim omogoča aktivno delo, vendar ga po le nekaj sezonah zapustijo, ker si želijo večjega okolja ...

"To se res dogaja, ampak nikakor ne samo zdaj, ne samo v mandatu Tine Kosi. To je stalnica vso zgodovino celjskega gledališča. Ko sem jo ob 70-letnici raziskovala, sem v gledališkem listu predstave Bodi gledališče! navedla tole: ko je Lojze Filipič leta 1956 po uspešnem vodenju odhajal iz SLG Celje, so bile v zraku zamisli o ukinitvi, češ da 'je v celjskem gledališču premalo Celjanov, zato da je odtujeno, saj je zatočišče samih prišlekov ...' Točno to, kar zdaj očitajo Tini Kosi, se dogaja že 70 let. To je Celju pač imanentno. Razloga sta mogoče dva: eden je ta, da si igralci, razumljivo, želijo v večjih gledališčih drugačnih izzivov. Drugi je, da Celje ne goji podobne gledališke vzgoje kot denimo Maribor. Prva in II. gimnazija v Mariboru sta pravi valilnici bodočih režiserk, režiserjev, igralk, igralcev. To je res imenitno gledališko gnezdo. V Celju tega ni. Nekaj časa je obstajala Gledališka šola, vodila sta jo Tina Kosi in Kristian Koželj, a je zamrla. In ker tega ni, je tudi ustvarjalcev iz te sredine malo. Pri nas je 21 igralcev, od tega štirje živijo v Celju, eden v Mariboru, vsi drugi v Ljubljani oziroma drugje.

Sicer pa so bili v celjskem ansamblu Ivo Ban, Ljerka Belak, Brane Grubar, Milada Kalezić, Peter Boštjančič, Vlado Novak, Nina Ivanišin, Primož Pirnat, Tjaša Železnik, Minca Lorenci, Pia Zemljič ... Prihajali so in odhajali. V Celju je urbana skupnost pač majhna, in če si igralec_ka tukaj ne ustvari družine, nima razloga za obstanek. Ker je Celje ravno dovolj blizu Ljubljane ali Maribora, da se zlahka vrneš."

Eno samo gledališče v mestu mora streči več interesom kot gledališča v Ljubljani, ki so lahko ožje usmerjena, profilirana ...

"V Ljubljani je edino res profilirano dramsko gledališče Slovensko mladinsko gledališče. V bistvu je Mladinsko najbolj profilirano pri nas sploh, no, do neke mere tudi Anton Podbevšek Teater Novo mesto, vsa druga gledališča pa so si v repertoarnem smislu podobna. Gledališče Celje mora kot edino gledališče v regiji gojiti vse zvrsti, tudi komedijo, predstave za otroke, klasiko in novitete … To so stalnice, ki se jih je pač treba držati."

Ob ponovni kandidaturi Tine Kosi se je odzval ansambel, češ da si želi sprememb. Se vam zdijo način in argumenti pravi?

"Nikakor. Sploh pa ne z javno grožnjo o gladovni stavki. To je, milo rečeno, izsiljevanje oziroma mobing, ki nehote vpliva na odločevalce. Ampak to se ni zgodilo prvič in dogaja se tudi drugod. Pred dvema letoma na primer je bilo podobno v Slovenskem mladinskem gledališču. Razlog tovrstnih težav je v večnem ponavljanju mandatov vodstvenih struktur v javnih ustanovah. Skrajni čas je, in to ponavljam že vrsto let, da se začnejo sistemske spremembe v kulturni politiki. Mandate vodstvenih struktur (govorim lahko samo za gledališče, seveda) bi morali omejiti na največ dva (enako kot pri predsedniku države), na njihove mandate pa vezati tudi druge umetniške poklice. Čisto vsak človek se po dveh mandatih izpoje, izgubi motivacijo. Govorim iz lastnih izkušenj. In povsem logično je, da po dvajsetih letih težko gledaš istega šefa. Vse postane predvidljivo, kar ni dobro ne za šefa ne za kolektiv.

Tako bi sčasoma prišli do pozitivne kadrovske selekcije in bili bi primorani v izobraževanje mladih za te poklice. S tem bi lahko sukcesivno pomlajevali strukture. Zdaj pa nekateri direktorji na svojih mestih preživijo tudi pol aktivnega življenja in kar nekaj generacij mladih gre mimo. Ne vemo, kdo od njih je/bi bil sposoben in voljan v tem času prevzeti vodenje kakšnega gledališča. Lahko da bi bil izjemno uspešen, a priložnost je zanj zamujena. Pa ni bilo zmeraj tako. Recimo: Lojze Filipič je prevzel vodenje SLG Celje pri 31-ih in je ostal štiri leta, Bojan Štih je prišel pri 47-ih in ostal osem let, Igor Lampret pa pri 28-ih in ostal šest let. Tudi sama sem za kratek čas prevzela umetniško vodenje Primorskega dramskega gledališča pri 29-ih. To je danes redkost.

Jasno, pri omejenih mandatih bi nujno prihajalo do fluktuacije, ki v tako majhni državi pravzaprav ni noben problem. Seveda pa s tem dregneš v cono udobja. Treba se je voziti, se naseliti drugje. Ampak gledališčniki od nekdaj sodimo v cirkusantski poklic. V Nemčiji je povsem normalno, da zamenjaš teater in se za štiri leta iz Hamburga preseliš v München. Če si iz šovbiznisa, je pač tako. Naša zacementiranost je kontraproduktivna. Pri tem ne mislim samo na vodstvene, temveč tudi na druge umetniške poklice. Za nameček pa so direktorji tudi slabo plačani. Ta anomalija se vleče že več kot deset let. Direktor je edini zaposleni na mandat in po petih letih podvržen preverjanju, vsi drugi so vseživljenjski lastniki_ce svojih delovnih mest, ne glede na sposobnosti. Ob tem pa je direktorjeva plača, denimo v SLG Celje, na koncu zgornje četrtine vseh zaposlenih, torej je bolje od njega plačanih približno 20 odstotkov igralcev, dramaturgov in drugih. To je nefer in nepravično."

Zdi se mi bistveno, da to rečete vi, ker ste navsezadnje sami zgled takšne fluktuacije. Tudi na Borštnikovo ste prišli za dva mandata in naredili ključne premike.

"Upala sem si in imela sem srečo. O festivalih sem kar nekaj vedela, direktor SNG Maribor, ki me je povabil, pa mi je dal proste roke in mi na začetku zaupal. In potem sem imela srečo, da me je v SLG Celje povabila Tina Kosi."

V nevladnih organizacijah je še hujše, se zdi, tam ni menjav na vrhu cela desetletja.

"To je spet sistemski problem. V devetdesetih letih, ko je politika odprla prostor zasebnim zavodom v javnem interesu, je samo slabo preslikala model javnih zavodov. Ustanovitelji so v bistvu postali večni lastniki, ki sploh niso vezani na mandat. Ta sistemska rigidnost zdaj že leta blokira mlade, da bi prišli do možnosti uveljavljanja skozi druge produkcijske modele, ker je prostor zasičen. Vsi začenjajo svoje kariere večinoma v javnih zavodih. Včasih se je institucionalno gledališče napajalo iz alternativne scene, iz Pekarne in Gleja, zdaj pa je nevladna scena obubožala in postala rigidna in se institucija napaja sama iz sebe.

To dokazuje, da se v vseh teh tridesetih letih ni nihče resno in sistemsko ukvarjal s kulturno politiko. Sploh pa ne na uprizoritvenem področju, ki je tako zelo specifično. Ustanove, gledališke in glasbene, ki razpolagajo z ansambli, so neprimerljive z drugimi kulturnimi ustanovami. Tukaj umetnost ni na stenah, v knjigah ..., delajo jo živi ljudje. Hrvati imajo recimo poseben gledališki zakon. O tem, ali je to dobro, so mnenja deljena, v vsakem primeru pa je nujno treba upoštevati specifiko ansambelskih organizmov. Ko, če in kdor se bo tega lotil, bo moral seveda tudi prevzeti odgovornost, tega se pa vsi v tej državi otepajo. Tudi za kulturno politiko je namreč udobno, da večno deli iste kljukice, saj se s tem ogne reševanju nepredvidenih težav in odgovornosti. Če bi bilo to sistemsko urejeno, ne bi prihajalo do tega, da igralci potencirajo svojo medijsko prepoznavnost za to, da začnejo javno obračunavati z vodstvenim kadrom. To je zame nesprejemljivo, osebno mislim, da bi se tudi v Celju lahko človeško in civilizirano dogovorili o drugačnih možnostih za v prihodnje."

V vodstvenem delu ni menjav generacij, v umetnosti pa so evidentne, se zdi. Že če samo pogledamo, kdo kdaj pobira glavne nagrade na Borštniku ...

"Res je bilo na primer obdobje Mateje Koležnik, Jerneja Lorencija, Sebastijana Horvata, pred njimi pa obdobje Mileta Koruna, Dušana Jovanovića ... To je proces, ki ga zaznava in ocenjuje neodvisna strokovna žirija oziroma še prej selekcija. Dejstvo je, da rastejo novi, zelo talentirani umetniki in umetnice in da imamo kar lep bazen mladih imen. To so ljudje prihodnosti, a tudi za njimi že prihajajo novi. Tudi dobri. To je fino, ker nehote spodbuja konkurenco, da si vsi prizadevajo biti čim boljši.

Predvsem pa mislim, da zadnja leta nagrade na Borštniku kažejo na odmik od klasičnega meščanskega gledališča. To gledališče je postalo manj vznemirljivo, počasneje se odziva na stvari, ki se dogajajo, svet se zanj vrti prehitro. Borštnik kaže, da klasično meščansko gledališče na neki način stagnira. Vendar pa se še zmeraj lahko zgodi, da se naslednje leto stvar popolnoma obrne. V mislih imam zelo konkretne produkcije v koronski sezoni."

Specifika gledališč se je videla tudi med pandemijo. Razstave so vendarle bile, založbe so izdajale knjige, tudi filmi so se snemali ... Gledališča so bila v najtežji situaciji.

"To leto in tri mesece je bilo grozno. Vadiš in vadiš in vadiš, in ko pride trenutek, da boš to nekomu pokazal, pred tabo zija prazna dvorana. Sizifovo delo. Vališ skalo na hrib, in ko si na vrhu, se skala zvali dol. Igralec si ne more oddahniti, ne more doživeti katarzičnega trenutka premiere, ko bi končno lahko pokazal ljudem, kar je ustvarjal. Če te velike naložene krogle, tega vesolja, ki se je v tebi naseljevalo dva meseca in pol, ne moreš nikomur predati, če tam spodaj zeva praznina in ni nikogar, ki bi jo sprejel, je strašno. Ustvarjanje predstave je ustvarjanje paralelnega sveta in ta svet mora enkrat zaživeti. Bog je sicer potreboval za svoj svet samo sedem dni, ampak osmi dan je rekel 'Stop, jaz zdaj grem, ti, svet, pa živi, delaj'. In njegov svet živi in dela že par tisočletij. Mi pa za naš paralelni svet nismo imeli te možnosti. Ne znam si predstavljati, kako bi preživeli novi lockdown."

Režiserka Nina Rajić Kranjac je na okrogli mizi Združenja dramskih umetnikov na Borštniku predstavila svoj manifest, s katerim je zahtevala boljše produkcijske pogoje, boljšo medijsko podporo …

"Imenitno, seveda pa nezdružljivo z rigidnostjo sistema. Sistem bi seveda moral ostati stabilen, razgradnja ne pride v poštev. Če ga enkrat razgradiš, ga nikoli več ne boš zgradil. V državah, ki imajo repertoarno gledališče s stalnimi ansambli, v Nemčiji, Avstriji, bivših socialističnih državah, skandinavskih in baltskih državah, je gledališče na stalnem povprečnem do visokem nivoju. V državah, ki nimajo stalnih ansamblov, v mediteranskih in anglosaških državah, pa je vse odvisno od posameznih skupin, ki vznikajo in zamirajo.

Toda v določenem segmentu bi morali sistem razrahljati. Morali bi dopuščati fleksibilnost prav za tako izjemne ljudi, kot so Nina Rajić Kranjac, Žiga Divjak itd. Ni treba izumljati tople vode. To se da urediti s funkcijo copy-paste. Organizacijsko se zdi najboljši nemški model (upam, da je še), urejen je tako, da ščiti starejše, mlajši pa se niti nočejo vezati za nedoločen čas, ker si želijo izzivov drugje, pa tudi konkurenčna klavzula (kje je ta pri nas?!!) jih veže samo za čas, ko so angažirani. In obstajajo tudi možnosti za ambiciozne projekte. Če je celotno gledališče negibno, postane usedlina. Brbotanje in vrenje pa lahko sprožijo samo uspešni ljudje z izjemnim talentom, z izjemno energijo. A žal pri nas kot pribito velja rek: Slovenec ti bo oprostil vse razen uspeha."

Nina Rajić Kranjac je svoj manifest oblikovala zato, ker se ji zdi, da bo samo z jasnimi hotenji gledališče spet imelo pomembno vlogo v družbi. Zdaj je nima. Kje, kako se mora začeti ta boj za mesto gledališča in sploh umetnosti v družbi?

"Pri odgovoru na to vprašanje bom izkoristila prednost svojih let. Od nekdaj sem bila amaterska športnica. Veliko sem tudi smučala, do danes mi je to v veselje in užitek. Ko sem se vpisala na akademijo in sem razmišljala, kam bom šla tisto leto smučat, so bili sošolci zgroženi. Smučanje? Šport? Prosim, mi smo umetniki! Ne le odnos bodočih umetnikov, odnos cele družbe je bil povsem nasproten, kot je danes. Kultura in umetnost sta bili upoštevani, šport pa ne tako ekscesno poveličevan kot zdaj. Danes je situacija radikalno obrnjena.

Vendar so evropske kulturno-politične smernice drugačne. Beremo in slišimo, da bo družba prihodnosti stala na plečih kulture. In tudi povezovanje med prej hermetičnimi znanstvenimi ali ekonomskimi poklici ter humanističnimi poklici je v naprednih evropskih državah že nekaj povsem običajnega. To je prihodnost, ki bi jo moral zaznati ta, ki nam reže kruh. Žal ne opažam reakcij na tovrstne zaznave. Zadnjič sem gledala zanimiv prispevek o podnebnih spremembah. V Rotterdamu prihaja poleti do poplavljanj, v drugih letnih časih pa jim vode primanjkuje. Naredili so posebne parke, v katerih se iz velikih kanalet voda zliva v cisterne. Kadar ne dežuje, pa so ti parki prireditveni prostori in prostori za drugo urbano socialno vsebino. To je pametno dolgoročno razmišljanje. Takšen zasuk bi Slovenija potrebovala na kulturnem pa tudi na okoljevarstvenem področju. Če ga ne bo, se bo zelo kmalu zgodilo, da ne bomo imeli več pitne vode in ne bomo govorili slovensko. Berem, da je bil na letošnjem nacionalnem preverjanju znanja uspeh pri slovenščini 49-odstoten, pri angleščini pa 66-odstoten. Oprostite, to je nacionalna sramota. Če bi bila ministrica za šolstvo, bi odstopila s sklonjeno glavo."