(INTERVJU) Janja Vidmar: Vsi mi smo junaki svojih lastnih zgodb, nekateri bolj v sozvočju s svetom, drugi manj

Niti koraka več je knjiga, ki vas bo popeljala po Caminu, a tudi po bolj intimnih, notranjih doživetjih zanimivih literarnih junakov, ki rešujejo tako praktične težave, kot so žulji in sušenje opranih oblačil na poti, kot tudi tiste psihološke zanke, v katere so se ujeli zaradi strahu pred novimi razočaranji. Knjiga je naletela na velik odziv, kar po svoje potrjuje, da Janja Vidmar pač zna pisati, po drugi strani pa tudi to, da žal mladinska literatura pri nas ni cenjena, kot bi morala biti.

Ste imeli občutek, da je pisanje za odrasle bolj ali manj zahtevno kot pisanje otroške in mladinske literature, po kateri ste prepoznavni?

No, vzemimo za primer moj najnovejši roman Niti koraka več, v katerem se spogledujem z mešanico žanrov, v njem so tudi primesi intimističnega in nekaj malega celo razvojnega romana, vse skupaj pa je zapakirano v formo potopisa, ki že od nekdaj privlači bralce. Med nastajanjem besedila, v katerem glavna junakinja hkrati bije bitko na dveh frontah, v svojem notranjem svetu in zanjo ekstremnih zunanjih okoliščinah, je prihajala v ospredje pomembna razlika med ustvarjanjem za mladino in tistim za odrasle. Kljub načelni kakovosti, ki velja za obe področji, in zagovarjanju, da ni ločnice med eno in drugo literaturo, je izrisovanje lika mladostnika vseeno zamejeno z drugačno optiko in s pomanjkanjem izkušenj realnega sveta, medtem ko se pri odraslih likih naenkrat znajdeš pred brezmejnostjo njegovega mentalnega aparata. Mogoče je občutiti in izkusiti praviloma vse, zato se zdi na trenutke ta neizmernost kar malo zastrašujoča. Saj tudi otroški liki v literaturi za odrasle izzvenijo povsem drugače, bolj stvarno, drugače strukturirano, od junakov v mladinskih delih.

Svetopisemske zgodbe so še žive

Kaj to konkretno pomeni? Bi lahko poenostavljeno rekli, da so liki v otroški literaturi bolj črno-beli? Saj imamo običajno nekega pravega negativca in seveda junaka, ki je običajno super in krasen?

Ne. Zakaj bi mladim podtikali klišejsko slikanje likov in medčloveških odnosov, če smo si edini, da je za mlade samo najboljše dovolj dobro? Črno-belo izrisovanje pomeni siromašenje in moraliziranje, oboje pa blokira etično dimenzijo besedila, ki je v mladinski literaturi še kako pomembna. Seveda je dobro, da ni preveč poudarjena, sicer besedilo komaj še deluje literarno, ampak da se jo ubesediti kompleksno, pa se nam vseeno ni treba bati, da bo to za mladega bralca prevelik izziv, kar so običajno največji strahovi odraslih, ki so otroško in mladinsko literaturo nehali brati v osnovni šoli in nimajo več toliko stika z njo, zato tudi niso na tekočem, kaj vse se je z mladinsko književnostjo v vseh teh letih zgodilo. Mladi bralci si zaslužijo večplastnost in raznovrstnost besedil enako kot odrasli, s tem krepijo bralno razumevanje, razvijajo kritično mišljenje in gradijo svojo osebno etično kodo.

Verjetno to lahko povežemo tudi s tem, da vsi z leti spoznavamo, da stvari niso samo črne ali samo bele, kajne?

Seveda. Mladi tudi s pomočjo mladinske literature sprevidijo, kako so prav vmesni odtenki med črno in belo pomembni za ustvarjanje celostnega vpogleda. V mladinskih romanih se soočijo z raznimi etičnimi dilemami, ki jim odpirajo obzorje, in v kakovostnih delih naletijo na prazne prostore v pomenskosti, zato da jih zapolnijo z lastnim pojmovnim svetom in domišljijo. In prav zato dobre knjige zahtevajo od bralca angažirano vlogo, saj se med branjem nehote odziva na prikaz različnih konkretnih položajev in odločitev, ki jih lik v delu sprejme v neki določeni situaciji.

Otroci svet spoznavajo skozi zgodbe, pravzaprav je tako od nekdaj - že biblijske zgodbe so ljudem dajale neka navodila, kaj je prav in kaj narobe, kajne?

Strinjam se s Ferijem Lainščkom, ki pravi, da so zgodbe stare kot človeštvo. Tudi zgodovina je po eni strani stvar človekove interpretacije. Svetopisemske zgodbe so še vedno žive med drugim tudi zato, ker lahko njihovo etično dimenzijo prepoznamo in postavimo tudi v sodoben svet. Arhetipi so brezčasni, to so temelji naše kolektivne podzavesti. S pomočjo zgodb si tolmačimo svet in sebe.

Seveda svet spoznavamo tudi preko drugih medijev. Ampak verjetno se strinjava, da se pri branju bolj vživimo, saj imamo v glavi čisto svoje slike, medtem ko smo pri filmu recimo odvisni od tega, kako nam je všeč režiserjev pogled na zgodbo, kajne?

Branje zahteva pozornost in bralno disciplino, kondicijo. Tako kot z leti pri nekaterih upadajo radovednost, živahnost, veselje do življenja, peša tudi bralna kondicija. Ne gre samo za pomanjkanje zanimanja za branje, ampak tudi za motnje pozornosti. Pred leti so na Japonskem izpeljali raziskavo o učinkih, ki jih imata na človekove možgane branje in gledanje televizije. Izkazalo se je, da so se med dolgim obdobjem buljenja v televizijo debelili deli možganov, povezani z nivoji agresije, obenem pa se je nižala sposobnost izražanja. Potem so drugim sodelujočim ponudili knjigo z močno, dramatično pripovedjo, zasnovano na resničnih dogodkih. In po branju se je bralcem v možganih povečala raven, povezana z jezikovnim izražanjem, branje jih je držalo budne in pri starejših se je nekoliko znižala verjetnost za pojav Alzheimerjeve bolezni. Šest minut branja na dan zniža raven stresa za več kot polovico, bolj kot poslušanje glasbe, recimo. Če to niso razlogi za branje, ne vem, kaj so.

Pot, ki ima svoj čar

Absolutno. Na človeka pa pozitivno vpliva tudi hoja … Kdaj ste pomislili, da bi šli na Camino? Ste želeli stran od računalnika ali kaj?

Ves prosti čas sem v pogonu, saj si brez gibanja in športa ne znam zamisliti življenja. Camino je bil zame sprva samo nekakšna pustolovščina.

Camino je bil očitno tudi za vas pomemben, saj je nastal res zanimiv roman Niti koraka več. Ste uporabili v zgodbi kakšne resnične elemente, razen opisovanja poti?

Za pomembnega se je izkazal šele po vrnitvi. Poleg same poti so pregovorni del Camina vsekakor vino tinto, cafe con leche, značilna kulinarika in razne fizične tegobe, od žuljev do vnetih tetiv in razbolelih nog. O vsem tem so pred mano pripovedovali in pisali že mnogi veterani in veteranke Camina. Pot ima svoj čar in prenekaterega je Camino povsem zasvojil. Kar se mojega romana tiče, je edini resnični lik v njem Bohumil, seveda je človeku v resnici drugače ime. Neko noč se mu je v spalno vrečo zavlekla kača, cel cirkus je imel čas celo posneti s telefonom. Z njim smo izmenjali nekaj besed na poti v Santo Domingo de la Calzada. Pešačil je iz Prage v Santiago de Compostela in se ravno zadovoljen vračal, ko smo se spoznali. Ostal mi je v spominu, ker je vztrajal pri prvinskem romanju po vzoru srednjeveških peregrinos in zavračal prenočitve v albergih. Ves čas poti je spal pod milim nebom in se prehranjeval pičlo, prgišče tega ali onega, kar je spotoma nabral, in nekaj malega pred spanjem. Sicer so vsi ostali liki in sama zgodba v romanu Niti koraka več zrasli na mojem zelniku. Ampak skoznje sem prehojeni del Camina šele zares in v miru podoživela in ga še sama v mislih znova prehodila.

Pisatelj je kot režiser

Ali to pomeni, da so ljudje okoli vas preveč dolgočasni, da bi lahko bili vaši knjižni junaki?

Pa saj ni dolgočasnih ljudi, so samo taki, ki si ne upajo ali ne zmorejo živeti polno. Vsi mi smo že junaki svojih lastnih zgodb, nekateri bolj v sozvočju s svetom, drugi manj. V glavi si rada zamišljam in strukturiram prav slednje, takšne, ki so razsuti v svoji notranjosti, četudi navzven delujejo stabilno in čvrsto. Ravno na Caminu, kamor se številni podajo iz najrazličnejših vzrokov, naletimo na nabor najbolj vznemirljivih in bizarnih človeških usod. Liki v romanu so res izmišljeni, ampak nekateri resnični popotniki na Caminu posekajo še tako burno domišljijo.

Si predstavljate, da bi se tudi vi zaprli za tri desetletja, kot se je vaša junakinja po smrti partnerja?

Pisatelj je kot režiser, ki v procesu psihologizacije lika vstopa vanj in strukturira posamezne junakove plasti za vso potrebno prepričljivost. Lastnosti in dejanja, ki so avtorju tuja in s tem težko predstavljiva, no, tak oreh je najtežje streti. Glavna junakinja v romanu verjame, da lahko v primeru, če se drži mentalnega in fizikalnega minimuma ter zavzema kar se da malo prostora v lastnem življenju, svoje bližnje obvaruje gorja, sebe pa izgube. Njeno prebujanje je zato boleče, ampak tudi osvobajajoče. Trnuljčica, ki je ni prebudil prinčev poljub, ampak žulj, hehe.

Ampak ljudi, ki se odločijo za nekakšno vegetiranje, saj za to ni treba trdo delati in ker ne moreš trpeti, če ne spustiš drugih preblizu, je žal veliko, kajne? Kako gledate na ljudi, ki si ne upajo ničesar razen rutine?

Tako da sprejemam in spoštujem odločitev slehernika, četudi mi je nerazumljiva. Preveč dnevnih arbitrov je že tam zunaj, ki se čutijo poklicane za dajanje sodb o vsem in vsakomur.

Kateri junak v romanu Niti koraka več je vam osebno najbolj blizu?

Šved Roger. Gre za trdega človeka z mehko sredico, ki časti življenje samo in ga postavlja na piedestal kot neprecenljivo. Kot znamenje božanskega. In prav diametralno nasproten odnos do življenja je tisto, kar ju z glavno junakinjo Alenko definira, poveže in obenem ločuje.

Srž slovenstva sta jezik in kultura

Ali upate, da vas bodo zdaj jemali bolj resno? Mladinski pisatelji se namreč pogosto potožite, da je vaše delo podcenjeno ...

Oznake mladinski pisatelj ne jemljem kot stigmo. Otroški in mladinski avtorji smo bistven vezni člen v zgodnjem strukturiranju bralca in bralstva. Pred davnimi leti sem slišala, da dokler ne bom napisala knjige za odrasle, ne bom prava pisateljica. Konec koncev bi lahko veljalo tudi obratno.

Pravzaprav bi moralo veljati obratno! Ne razumem, kako je mogoče, da ti kolegi, ki pišejo samo za zrele bralce, ne razumejo, da je ravno od vas, ki delate za mlade, odvisno, ali bodo ti bralci brali tudi v zrelih letih. Če se jim knjige ne bodo priljubile v otroštvu, je gotovo manj možnosti, da bodo brali tudi kasneje, kajne?

O tem je bilo povedanega in napisanega že ogromno, a vendar očitno še vedno ne dovolj. Svojčas so bile v Književnih listih, tudi v Dnevniku in Večeru recenzije novih otroških in mladinskih del redno na sporedu. No, tudi naklade so bile bistveno višje in pogoji ustvarjanja avtorju prijaznejši. Mladinski avtorji smo res prva stopnička v bralnem razvoju, ampak glede na slabe bralne navade odraslih nam delo očitno ne gre tako dobro od rok ali pa je konkurenca drugih medijev prehuda.

Mislite, da vas podcenjujejo samo zaradi žanra ali je morda tudi ženskam v pisateljskih vodah na splošno težje?

Recimo, da emancipacija na tem področju še vedno peša. Na prvi pogled se zdi, da se literatura meri z enakimi vatli, ampak nominacije pri raznih nagradah pričajo drugače. Ženske ne potrebujemo politično korektnih ženskih kvot, ampak enakovredno obravnavo.

Glede na to, da ste že dolgo med najbolj branimi otroškimi pisatelji, me zanima, ali opažate, da otroci berejo kaj manj, slabše.

Odrasli zganjamo precej hrupa okrog (ne)branja, ampak mladi berejo, mogoče danes nekoliko drugače kot nekoč, ampak berejo. Zadnje leto so se na Cobissu v ospredje prebili pisci kriminalk, sicer je bilo prvih deset mest rezerviranih za mladinske avtorje, saj mladi bralci prednjačijo, tudi zaradi domačega branja, bralne značke, Cankarjevega tekmovanja in podobno. Kljub vsemu je med njimi še vedno dovolj priljubljeno tudi prostočasno branje, medtem ko je med odraslimi ta slika žal precej drugačna.

Očitno še dobro, da ste začeli pisati za odrasle! No, koliko poznate domačo literarno sceno na sploh? Katere avtorje radi berete?

Moja sveta trojica so Atwood, McCarthy in Ferrante. Od domačih avtorjev so mi blizu Tratnik, Gal Štromar, Lainšček, Šarotar, Mazzini.

Vas kaj skrbi za prihodnost domače literature?

Če poenostavim: literatura in jezik sta vezivo narodne biti. Zanju odgovarjamo vsi. In bilo bi modro, ko bi ju družno tudi ohranjali. Za to ni treba nekega posebej kompleksnega uvida, srž slovenstva sta jezik in kultura, skrb zanju mora biti del naše mentalne higiene.